HELIVIDEO.SI MUST SEE

Posnetki slovenske ekipe, ki jih je vredno videti in spoznati ob tem veliko Slovenije iz drugega zornega kota. Avtorji so so navedeni na koncu posnetka in jih osebno ne poznam. Verjetno je to tudi reklama za ekipo, ampak si jo na podlagi videnega več kot zaslužijo.

Video | Posted on by | Leave a comment

ZAMP – ZAKAJ IN KDAJ NISTE DOLŽNI PLAČEVATI

Obrazložitev zakaj in kdaj niste dolžni plačevati avtorskih nadomestil kolektivni organizaciji ZAMP. Odgovor na vprašanje kako prejeti nazaj denar, ki ste ga nekateri od vas plačali na podlagi neutemeljenih računov ZAMPa. Seznam radijskih postaj, ki ne predvajajo del, ki jih ščiti ZAMP. Priporočilo pristojnemu ministru, da preveri odgovornost uradnikov, ker niso opravljali ustreznega nadzora nad kolektivnimi organizacijami in so s tem posledično povzročili velikemu delu gospodarstva milijone EUR nepotrebnih stroškov.

Vsa priporočila in obrazložitve v nadaljevanju so zapisana na primeru uporabe radijskih in TV postaj v frizerskih salonih.

Priporočila se lahko v primerljivih okoliščinah uporabljajo tudi za gostince, hotelirje, kozmetične salone, fitnes studie, in vse ostale, ki na podoben način javno priobčujete avtorska dela.

Vstavljeno ob 13:45:

“V teh nekaj urah, ko je objavljen blog, sem dobil številna vprašanja zakaj tako podrobno opisujem celoten postopek in kako je treba izpeljati ustrezen postopek. Razlog je v tem, da s tem odpravim možnost različnih tožb in postopkov zoper sebe in da zagotovim, da bo postopek, ki ga boste sprožili zoper ZAMP pravno ustrezen in uspešen.

Za tiste, ki se jim ne da brati vsega, naj preberejo odstavek Kaj lahko predvajate, Postopek odpovedi ZAMPu in Nasveti plačnikom ZAMP.”

SNIP SNAP vs ZAMP

Začetek zgodbe je zelo preprost. Med striženjem v frizerskem salonu SNIP SNAP v Domžalah, je pogovor s frizerjem Brankom Josipovičem nanesel na številne prispevke, ki jih plačujejo frizerski saloni in na dejstvo, da za veliko od njih niti ne veste kaj konkretno plačujete in kaj konkretno dobite za vaše plačilo. Med naštevanjem vseh možnih plačil, članarin in drugih plačil, je Branko navedel tudi plačila, ki jih plačujete Združenju ZAMP.

Sam sem z začudenjem povprašal zakaj konkretno in kaj plačujejo frizerski saloni Združenju ZAMP in tu se je začela zanimiva zgodba. Po nekaj minutah sem Brankotu približno razložil kaj dela Združenje ZAMP, kakšna pooblastila ima in kaj lahko zaračunava. Skupaj sva ugotovila, da frizerski salon SNIP SNAP niti približno ne uporablja nobenih avtorskih del za katera bi mu lahko Združenje ZAMP izstavljalo kakršnekoli račune. Ob pogovoru sva ugotovila, da tudi večino njegovih kolegov, ki imajo frizerske salone, le malo verjetno uporabljajo karkoli, kar bi ščitilo Združenje ZAMP.

Dogovorila sva se, da skupaj  razrešiva ta mit in da mu bom dal jasna pojasnila ali in kdaj so frizerski saloni dolžni karkoli plačevati  Združenju ZAMP.

V nadaljevanju sledi opis celotnega dogajanja, ki je sledilo in obrazložitev in pojasnila zakaj frizerski saloni praviloma niso dolžni plačevati Združenju ZAMP popolnoma nič. Navajamo pa tudi obrazložitev v katerih primerih pa so saloni dolžni plačevati neko nadomestilo Združenju ZAMP.

KDO JE ZAMP IN KAKŠNA POOBLASTILA IMA?

Kaj ali kdo je Združenje ZAMP in kakšna pooblastila ima?

Združenje ZAMP je Združenje avtorjev in nosilcev malih in drugih avtorskih pravic Slovenije – Društvo ZAMP – Združenje avtorjev Slovenije, ki ima sedež na Kersnikovi 10a v Ljubljani.

Združenju ZAMP je bilo podeljeno, dne 14.11.1997, dovoljenje št. 800-9/96, za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja književnosti, znanosti, publicistike in njihovih prevodih. Obvestilo Urada RS za intelektualno lastnino o podelitvi dovoljenja je bilo objavljeno v Uradnem listu RS, št. 11/98.

ALI FRIZERSKI SALONI UPORABLJAJO DELA ZDRUŽENJA ZAMP?

Ali frizerski saloni uporabljajo dela za katera je pooblaščeno Združenje ZAMP?

Po natančnem pregledu poslovanja in analize vsebin, ki jih običajno uporabljajo  frizerski saloni, ki jim Združenje ZAMP izstavlja račune, smo prišli do naslednjih ugotovitev.

Frizerski saloni pri uporabi radijskih in televizijskih sprejemnikov in računalnikov:

  1. ne uporabljajo del književnosti,
  2. ne uporabljajo del znanosti,
  3. ne uporabljajo publicistike,
  4. ne uporabljajo prevode zgoraj navedenih del
  5. ne organizirajo branja teh del, in
  6. ne izvajajo recitacije teh del.

Frizerji imajo v svojih salonih praviloma radijske sprejemnike, nekateri od njih pa tudi televizijske sprejemnike, računalniško opremo za predvajanje vsebin in druge naprave za predvajanje zvočnih in/ali video vsebin.

Navedene naprave uporabljajo praviloma izključno za predvajanje glasbe. Glasbo predvajajo tudi z uporabo naprav za predvajanje glasbenih CDjev, DVDjev in drugih nosilcev zvoka za predvajanje glasbe.

Le zelo redki od njih občasno predvajajo video prenose športnih dogodkov, Fashion TV in filme.

Iz navedenih dejstev jasno izhaja, da frizerski saloni, ki smo jih analizirali, ne predvajajo avtorskih del, ki jih ščiti Združenje ZAMP. Zaradi navedenega ni nikakršne pravne in dejanske podlage na podlagi katere bi bili frizerji, ki so bili predmet analize, dolžni plačevati avtorska nadomestila Združenju ZAMP.

Posledično so tudi vsa plačila, ki so jih navedeni frizerji vplačali do sedaj, v primerih ko tudi do sedaj niso uporabljali zgoraj navedenih del, bila nezakonito zaračunana s strani Združenja ZAMP. To tudi pomeni, da se je Združenje ZAMP v teh primerih neupravičeno obogatilo na račun frizerjev. Združenje ZAMP je zato dolžno vsa tako zbrana sredstva vrniti plačnikom.

KAJ PRAVI NA NAŠA OPAŽANJA ZDRUŽENJE ZAMP IN URAD RS ZA INTELEKTUALNO LASTNINO?

Z namenom ureditve razmer in razjasnitve dejanskih obveznosti, ki jih imajo frizerski saloni, smo dne 28.2.2013 na Združenje ZAMP po elektronski pošti naslovili  dopis s številnimi vprašanji. Odgovore Združenja ZAMP smo želeli pridobiti z namenom, da Združenju ZAMP damo možnost, da pojasni pravne in dejanske podlage za svoja ravnanja in za izdajanje računov frizerskim salonom. Dopuščali smo namreč možnost, da morda česa ne vemo in da bo Združenje ZAMP vseeno podalo razumna pojasnila in podlage za svoja ravnanja in ki bi  Združenje ZAMP pooblaščala, da vam je in vam še vedno zaračunava navedeni znesek.

Združenje ZAMP nam do danes, dne 9.4.2013, ni podalo nobenega odgovora in ni odreagiralo na prejeti dopis. Posledično nismo prejeli odgovora na niti eno vprašanje in prošnjo po pojasnilu. Povedano drugače. Združenje ZAMP je v celoti ignoriralo naš dopis in lastnike oziroma imetnike frizerskih salonov. V Sloveniji je trenutno približno 2600 frizerskih salonov in le ti predstavljajo velik del prihodkov Združenja ZAMP.

Dne 28.2.2013, smo  v skladu z 18. členom Uredbe o upravnem poslovanju, tudi na Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad) poslali več vprašanj z namenom, da nam morda Urad pomaga in razjasni nekaj dilem. Urad je namreč nadzorni organ in bi moral zelo dobro poznati delovanje kolektivnih organizacij, ki jim je podelil dovoljenje za opravljanje dejavnosti. Predvsem bi moral pri svojem delu zelo jasno in učinkovati nadzirati kaj delajo kolektivne organizacije in preprečiti kakršnokoli nezakonito ravnanje. Ker nismo razpolagali z nobeno informacijo, da bi urad v vseh teh letih ugotovil kakršnokoli nepravilnost pri delu Združenja ZAMP, smo pričakovali, da nam bo pojasnil posamezne dileme in nam odgovoril na poslana vprašanja na način, da nam obrazložil zakaj navkljub našim ugotovitvam morda obstaja obveznost plačila Združenju ZAMP in zakaj morda napačno razumemo obveznosti frizerskih salonov na eni strani in pravice Združenja ZAMP na drugi strani.

S strani Urada smo prejeli odgovor dne 15.3.2013. Odgovor ni podal ustreznih pojasnil in namesto, da bi Urad frizerskim salonom pomagal pri iskanju odgovora na vprašanje zakaj so ali pa morda niso zavezanci za plačilo Združenju ZAMP, Urad tega ni storil. Sami smo želeli rešitve, dobili pa smo odgovor, ki ni ne miš ne tič.

Odgovor, ki sta ga podpisala Mojca Pečar (Mojca.Pecar@uil-sipo.si ) in Janez Kukec Mezek (Janez.Kukec@uil-sipo.si ), po mojem osebnem mnenju ne odgovarja ustrezno na nobeno od bistvenih vprašanj. Še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da Urad dobesedno napotuje frizerske salone, da naj plačujejo navedeni prispevek Združenju ZAMP zgolj iz same previdnosti, četudi morda niti ne bi predvajali navedenih del. Navedeno utemeljijo z obrazložitvijo, da frizerski saloni ne morejo vplivati na to kaj se bo predvajalo in da tako tudi ne morejo vedeti kaj se bo predvajalo in da je edina rešite, da ne predvajajo takih vsebin, da odstranijo radijske sprejemnike iz svojih salonov. V nasprotnem Urad opozarja, da jih bodo sicer ob morebitnem predvajanju vsebin, ki jih ščiti ZAMP, doletele kazni, ki so glede na znesek, ki ga sicer plačujejo ZAMP zelo visoke.

Povedano na kratko. Frizerji, kljub temu da je očitno prisoten sum, da verjetno plačujete nekaj kar ne uporabljate in kar ne bi bili dolžni plačevati, vas država ne bo ustrezno zaščitila. Še več, z navajanjem visokih kazni, ki vam jih lahko naprti država in kolektivna organizacija, vas država želi prepričati, da plačujte ZAMP iz previdnosti, ker nikoli ne veste kdaj vas bo doletela kazen države ali Združenja. Navedba, da odstranite radijski sprejemnik, ker je to edina resna možnost, da ne plačujete Združenju ZAMP je bila podana v smislu: ali si lahko privoščite, da odstranite radijski sprejemnik, ali pa boste raje nekaj malega plačali nekomu, ki do tega ni upravičen in boste imeli mir.

Navedeni odgovor ne odgovarja ustrezno na zastavljena vprašanja in ne daje ustreznih rešitev. Predvsem pa je tako odgovarjanje zgoraj omenjenih uradnikov nerazumljivo. Ko sem namreč prebral odgovor sem najprej še enkrat preveril ali je odgovor res poslal Urad RS za intelektualno lastnino, ki je nadzorna institucija te države.

Najbolj zaskrbljujoče je namreč dejstvo, da Urad kot nadzorni organ ni odgovoril na večino vprašanj v dopisu, da po mojem “grozi” s kaznimi in da iz odgovora ne izhaja, da bi preveril kaj sploh dela ZAMP z zbranim denarjem in koliko tega denarja sploh dobijo avtorji. V dopisu smo namreč opozorili, da obstaja utemeljen sum, da ves denar ostane na gospodarski družbi ZAMP d.o.o., ki izdaja račune in to kljub temu da je dovoljenje dobilo Združenje ZAMP in ne ZAMP d.o.o. Za lažje razumevanje: dovoljenje je dobilo Združenje ZAMP, račune pa izdaja istoimenska družba ZAMP d.o.o., ki pa je v zasebni lasti. Če ne pazite, sploh ne veste, da ste račune dejansko plačali družbi, ki je zgolj zastopnik Združenja. To, da ima ta družba isto ime kot Združenje in da je v zasebni lasti pa je zgolj »naključje«.

Ob zapisanem je tudi nemogoče razumeti kako lahko Urad ignorira opozorilo, da obstaja tudi sum, da si zaposleni na zasebni družbi in družba razdelijo ves denar in da karkoli ste frizerski saloni plačali za avtorje morda nikoli niti ni prišlo do avtorjev. Takšni zaključki bi namreč lahko izhajali iz podatkov AJPES o poslovanju gospodarske družbe ZAMP d.o.o.

Odgovora Urada tudi ni podpisal direktor Urada Luka Novak. Sam vidim možen razlog zgolj v tem, da je gospod Luka Novak avtor del, ki jih ščiti ZAMP in se je izločil iz postopka, ker mu kot avtorju in založniku mora biti v interesu, da ZAMP še naprej “(p)obira” denar frizerskih salonov”. Navedeni korak bi bil pravno korekten, vsebinsko pa obrazložitve nimamo, tako da lahko navedeno zgolj ugibamo. Zanimivo je tudi, da na dokumentu oba podpisnika, torej Mojca Pečar in Janez Kukec Mezek, ne navajata svojih funkcij na uradu.

Sam sem bom tu ustavil, saj ni naša naloga, da se pridušamo čez uradnike, ker nam to nič ne pomaga, bo pa seveda nov minister verjetno moral zagristi v to jabolko in se vprašati v interesu koga delajo posamezni uradniki na Uradu RS za intelektualno lastnino in koga dejansko ščitijo s svojim “delom”.

Pristojni se lahko vprašajo tudi naslednje. Po tem, ko sem Uradu in Združenju ZAMP poslal dopis s številnimi vprašanji in ko sem osnutek tega bloga dal na vpogled trem fizičnim osebam, je Združenje ZAMP spremenilo vsebino določenih spletnih strani in objavilo letno poročilo za leto 2011, hkrati pa nam ni odgovorilo na dopis. Uradu in pristojnim organom zato predlagam med drugim tudi primerjavo podatkov med družbo ZAMP d.o.o., podatki Združenja ZAMP za leto 2011 in analizo dejanskega denarnega toka in naslovniki računov in prejemniki teh plačil. Navedene podatke kombinirajte s  podatki iz tega bloga. Ne trdim, da je karkoli narobe, trdim samo, da je zanimivo branje in da so se vsaj meni odprla številna vprašanja, ki bi jih morali razrešiti v službah za nadzor nad revizijskimi družbami, policiji in uradu, saj Združenje ZAMP deluje po pooblastilu države.

KAJ LAHKO PREDVAJATE?

Iz razloga, ker nam Združenje ZAMP ni podalo odgovora, Urad RS za intelektualno lastnino pa nam je podal nekoristen odgovor in namesto, da bi uredil situacijo in opravljal ustrezen nadzor nad kolektivnimi organizacijami, posredno grozi frizerskim salonom ob morebitnih kršitvah s kaznimi, smo poiskali druge možnosti za rešitev problema.

Na podlagi dopisa Urada, kjer nas le ta opozarja, da nikoli ne vemo kaj konkretno vrtijo radijske postaje, smo poklicali nekaj radijskih postaj in jih prosili, da nam podajo pisno izjavo ali v svojih programih uporabljajo dela, ki jih ščiti Združenje ZAMP in ali plačujejo avtorske pravice Združenju ZAMP.

Logika je namreč naslednja. Če posamezna radijska postaja ne predvaja avtorskih del, ki jih varuje Združenje ZAMP in posledično ne plačuje avtorskih nadomestil Združenju ZAMP, potem tudi vi kot končni uporabnik ali poslušalec te radijske postaje, ne poslušate avtorskih del, ki bi jih ščitilo Združenje ZAMP in niste dolžni plačevati nadomestila Združenju ZAMP.

V nadaljevanju smo zbrali seznam radijskih postaj, katere lahko predvajate in niste dolžni plačevati prispevka Združenju ZAMP.

  1. Radio HIT
  2. Radio Capris

Ti dve zgoraj navedeni radijski postaji sta nam nemudoma po prejemu našega telefonskega klica poslali podpisane izjave, ki potrjujejo, da navedeni radijski postaji nista zavezanec za plačilo Združenju ZAMP in da s poslušanjem programov le teh, tudi vi niste zavezanci za plačilo Združenju ZAMP.

V nadaljevanju navajamo dodatno seznam radijskih postaj, ki so nam poslale nepodpisane izjave, da niso zavezanci za plačilo Združenju ZAMP in da s poslušanjem programov le teh, tudi vi niste zavezanci za plačilo Združenju ZAMP. Naj pred seznamom izrecno opozorim, da navedene radijske postaje niso poslale izjav, ki bile podpisane s strani pristojnih oseb in da še čakamo na navedene podpisane izjave.

  1. Radio Celjski val
  2. Radio Geoss
  3. Radio Radio
  4. Radio Viva
  5. Radio Maxi
  6. Radio Bakla
  7. Radio 1 Primorska; ENA NG,
  8. Radio 1 Štajerska; ENA MB,
  9. Radio 1 Dolenjska; ENA NM,
  10. Radio Odeon,
  11. Radio 1 Gorenjska; ENA GOR,
  12. Radio 1 Krvavec; ENA KR,
  13. Radio 1 Obala; ENA KP,
  14. Radio 1 Portorož; ENA PO,
  15. Radio 1 107,9; ENA LJ,
  16. Radio Goldi – Savinjski val
  17. Radio Urban
  18. Radio Radlje
  19. Radio Orion
  20. Radio Antena Gorenjska; G
  21. Radio Antena Velenje; Antena V,
  22. Radio Antena Celje; Antena C
  23. Radio Antena Maribor; Antena M
  24. Radio Antena Ljubljana; Antena LJ,
  25. Radio Antena Štajerska; Antena S

Pri vsaki radijski postaji, ki je poslala podpisano izjavo, se vam ob kliku na ime radijske postaje, odpre izjava posamezne radijske postaje. V njej je navedeno, da radijski program ne predvaja del, ki jih ščiti Združenje ZAMP in da posledično tudi njihovi poslušalci ne poslušajo in-ali predvajajo del ki jih ščiti Združenje ZAMP in torej posledično niso dolžni ničesar plačevati Združenju ZAMP.

V primeru, da še kakšna radijska postaja meni, da sodi na navedeni seznam, naj mi pošlje ustrezno potrdilo, ki mora biti podpisano s strani pristojnih oseb in jo bom objavil na navedenem seznamu.

Uporabniki pa si vsake toliko časa oglejte moj blog, saj bom tam objavil posodobljen seznam radijskih postaj, ki jih lahko poslušate in ki so poslale ustrezno podpisano izjavo.

Frizerski saloni lahko poleg navedenih radijskih postaj predvajate tudi vse nosilce zvoka (USB ključke, CDje, DVDje) ali predvajate glasbo z vseh virov glasbe (radio, TV, internet,…), če se pri tem ne predvaja del književnosti, del znanosti, publicistike, prevode prej navedenih del, branja takih teh del in recitacije teh del.

POSTOPEK ODPOVEDI ZAMPu

Kako sedaj ustrezno izpeljati postopek odpovedi plačevanja avtorskih nadomestil Združenju ZAMP v vseh primerih, ko ne uporabljate del, ki jih ščiti Združenje ZAMP.

Predlagam vam, da pošljete s priporočeno pošto Združenju ZAMP naslednje obvestilo:

»Spoštovani,

Sporočamo vam, da pri svojem delu ne uporabljamo dela, ki jih ščiti v skladu z dovoljenjem države Združenje ZAMP in da zaradi navedenega ne bomo več plačevali nadomestila Združenju ZAMP. Predvajamo program naslednjih radijskih postaj: (naštejte iz zgornjega seznama radijske postaje, ki jih dejansko predvajate in predložite kopije izjav radijskih postaj, da ne predvajajo dela, ki jih ščiti Združenje ZAMP).«

Če ste že v preteklosti uporabljali zgolj zgoraj navedene postaje, lahko dopisu dodate naslednji odstavek:

»Prosimo vas, da nam tudi povrnete sredstva, ki smo jih plačali vašemu Združenju v obdobju med ….. do……, saj smo predvajali program radijske postaje………….., ki je na spletni strani https://icdrjurijzurej.wordpress.com javno objavila, da ni zavezanec za plačilo Združenju ZAMP in ki nikoli do sedaj ni bila zavezanec za plačilo Združenju ZAMP. Navedeni znesek v višini………….nam prosim v roku 15 dni vrnite na TRR:…………………., ki je odprt pri banki…………….«

Navedeni dopis pošljite Združenju ZAMP priporočeno in s povratnico in vedno v vednost tudi Uradu RS za intelektualno lastnino. Pomembno je, da imate v rokah ustrezna dokazila, ki naj dokazujejo datume in vsebino tega kar ste poslali in vse kar pošljete na Urad mora le ta uradno dati v svoje evidence. Povedano drugače. Četudi bi Združenje ZAMP želelo ignorirati vaše dopise, tako kot je našega, bi Urad po uradni dolžnosti sporočila, ki ste jih poslali v vednost, moral zavesti v svoj arhiv in imate tako zagotovljena ustrezna dokazila.

Bistveno je, da potem, ko pošljete dopis in prenehate plačevati prispevek Združenju ZAMP, dejansko ne uporabljate del, ki jih ščiti Združenje ZAMP. Zgolj fiktivno navajanje, da ne uporabljate njihovih del oziroma navajanje lažnih podatkov lahko pomeni posledično visoko denarno in kazensko odgovornost. Ker vas večina dejansko ne uporablja navedenih del in jih verjetno tudi nikoli ne boste, navedeno opozorilo velja za zelo redke izjeme med vami, katerim bi morda prišlo na pamet, da bi zlorabili sistem. Namen bloga je, da vam pomagamo in ne da vas navajamo na to kako se da goljufati.

S prenehanjem plačevanja Združenju ZAMP, ste kljub temu še vedno dolžni plačevati v vseh primerih, ko uporabljate glasbo, avtorska nadomestila kolektivni organizaciji Združenju SAZAS in Zavodu IPF.

V nobenem primeru zgornji nasveti ne veljajo za Združenje SAZAS in Zavod IPF, saj navedeni kolektivni organizaciji urejata druge pravice, katere bomo obravnavali v blogih v prihodnosti.

NASVETI PLAČNIKOM ZAMP

Kaj se sedaj pričakuje  od frizerjev, gostincev, hotelirjev, kozmetičnih salonov, fitnes studiev, …..

  1. Uporabljajte radijske postaje, ki sem jih navedel.
  2. Pošljite dopis Združenju ZAMP, da ne uporabljate njihovih del in zahtevajte da vam povrnejo denar, ki so vam ga v določenih primerih neupravičeno zaračunavali.
  3. Prijavite Združenje ZAMP in odgovorne osebe Združenja pristojnim organom, vključujoč policiji, ki naj preveri ali v naši državi dejansko lahko zgolj ob sklicevanju na državno pooblastilo zaračunavaš nekaj za kar bi moral vedeti, da večina tvojih plačnikov ne uporablja. Če so vedeli, da jim radijske postaje ne plačujejo, ker ne uporabljajo del Združenja ZAMP, zaračunavali pa so vam, ki ste poslušali te radijske postaje, je navedeno vsaj nekorektno.
  4. Ker je policija bila do sedaj na področju sumov kaznivih dejanj kolektivnih organizacij neučinkovita, zahtevajte preko svojih združenj od notranjega ministra, da vam na tri mesece poroča kaj je naredil na navedenem področju in kakšni so učinki. Sam bi mu osebno predlagal izredno interno revizijo dela vseh zaposlenih na policiji, ki so kadarkoli delali na primeru Združenja SAZAS, Zavoda IPF, SAZOR in Združenja ZAMP.
  5. Pošljite dopise uradnikom na Uradu RS za intelektualno lastnino in jim opišite svoj problem.
  6. Pošljite elektronsko pismo svojemu poslancu in mu opišite kaj se vam je zgodilo in zahtevajte pisen odgovor kaj bo naredil z navedenimi informacijami. Tak odgovor poslanca ali dejstvo, da vam ni hotel odgovoriti, objavite na svoji Facebook-Linkedin  strani ali na svojem blogu. Poslanci so predstavniki ljudstva in ljudstvo ima pravico vedeti kakšna so njihova pojasnila in odgovori.
  7. Pošljite vprašanja svojim združenjem in zbornicam in jih vprašajte kaj konkretno delajo za svoje člane za članarino, ki jo plačujete. Sam namreč ne razumem, da vaše zbornice do danes niso rešile vprašanja pogosto neutemeljenih položnic, ki vam jih pošilja Združenje ZAMP.  Osebno tudi ne razumem, kako lahko vaše zbornice mirno tolerirajo, da plačujete  Združenju SAZAS v povprečju 50% višjo tarifo kot je cena v Evropi in da že leta na tem področju niso dosegle nobenih omembe vrednih rezultatov.

Spoštovani, brez vaše aktivnosti ne bo nič. Zato morate tudi sami opraviti svoj del aktivnosti. Torej vzemite si dve uri časa in poizkušajte izpolniti čim več zgoraj navedenih priporočil in pošljite čim več dopisov in objavite na svoji spletni strani ali Facebook strani odgovore pristojnih in vaša razmišljanja. Bodite aktivni državljani.

Če ne boste naredili nič, se tudi spremenilo ne bo nič in vas bo lahko »bril in strigel« vsak, ki ima pet minut časa. Brez zamere, toda točno to se vam dogaja sedaj.

NASVETI MINISTRU ZA GOSPODARSTVO

Kaj se pričakuje od ministra za gospodarstvo:

  1. Zahtevajte od Urada RS za intelektualno lastnino odgovore na vprašanja, ki smo jih poslali Uradu RS za intelektualno lastnino in na katera nismo prejeli ustreznih pojasnil.
  2. Zahtevajte poročilo kaj so uradniki Urada storili v okviru svojih nadzorstvenih funkcij na Uradu glede navedb v dopisu, ki so ga prejeli glede težav frizerskih salonov.
  3. Vprašajte jih, ali je normalno, da kolektivne organizacije ne odgovarjajo na pisma svojih uporabnikov in zakaj Urad na navedeno ne odreagira.
  4. Če menite, da obstajajo znaki nepravilnosti pri delu pristojnih na Združenju ZAMP in med uradniki, sprožite ustrezne postopke.
  5. Vprašajte pristojne kaj se dogaja s spremembami Zakona o avtorski in sorodnih pravicah in zakaj že skoraj dve leti stoji napisan v predalih urada in ministrstva.
  6. Vprašajte se ali so kolektivne organizacije res tako močne, da lahko ustavijo vsakega direktorja in ministra in diktirajo delo Urada in ali boste tudi vi pristali na diktat kolektivnih organizacij in na takšen način »dela« posameznih zaposlenih na Uradu, ki je do sedaj dokazano povzročil škodo slovenskemu gospodarstvu?

NASVETI NOVINARJEM

Vprašanja, ki bi jih lahko postavili novinarji:

  1. Vsa zgoraj navedena vprašanja. Naslovniki bi morali biti pristojni in odgovorni organi v Republiki Sloveniji.
  2. Vprašanje kako je mogoče, da je dovoljenje za kolektivno upravljanje dobilo Združenje ZAMP, sredstva pa pobira gospodarska družba ZAMP d.o.o.. Ne gre namreč za isti subjekt, kljub temu, da je ime skoraj identično.
  3. Kdo so lastniki družbe ZAMP d.o.o. in koliko zbranih sredstev so razdelili avtorjem, koliko pa so jih porabili za lastno delovanje.
  4. Prosite Združenje ZAMP, da vam pojasni svoja letna poročila. Predvsem jim pokažite izpis računa gospodarske družbe ZAMP d.o.o., ki je izdala uporabniku račun in pobrala denar in jih vprašajte, kje se vidi denar vseh frizerskih salonov v bilancah gospodarske družbe ZAMP d.o.o. in kako poteka prenakazilo denarja z gospodarske družbe ZAMP d.o.o., na Združenje ZAMP.
  5. Kako to, da so spremenili vsebino spletnih strani po tem, ko so prejeli dopis s strani frizerskih salonov.

UČINKI

Spoštovani frizerji in ostali plačniki Združenju ZAMP. Če drži podatek, da je v Sloveniji približno 2.600 frizerskih salonov in 400 kozmetičnih salonov in če drži, da na leto plačate v povprečju po 40,00 €, to pomeni, da ste skupaj že samo frizerski saloni in kozmetični saloni sedaj privarčevali 120.000,00 €, če boste predvajali zgolj radijske postaje, ki dokazano ne predvajajo del, ki jih ščiti Združenje ZAMP.

Če ob tem upoštevamo še vse ostale plačnike ki jim Združenje ZAMP morda neupravičeno zaračunava nadomestilo, se navedeni znesek lahko zelo hitro dvigne na nekaj stotisoč evrov.

Korak po koraku in gospodarstvo bo počasi lažje zadihalo. Cilj je, da se počasi rešimo vseh »davkov na neumnost«.

PRAVNO OPOZORILO

Celoten zapis in priporočila je treba upoštevati glede na specifiko vsakega od bralcev – posameznih uporabnikov.

Sam stojim za zapisanim, vendar pa ne prevzemam odgovornost v morebitnih tožbah in dejanjih državnih organov zoper tiste, ki bi upoštevali navodila, ne da bi se pred tem natančno pregledal položaj konkretnega subjekta ali zbornice ali združenja, ki je morebiti zavezanec.

In to ne zaradi tega, ker ne bi držalo kar sem zapisal, temveč zato ker si finančno ne morem privoščiti, da me spet tožijo kolektivne organizacije ali da bom končal še v kakšnem postopku, ki bi jih zoper mene sprožili zaposleni na Uradu RS za intelektualno lastnino, ker bi bili užaljeni, da si jim kdo upa zapisati, da naj ustrezno opravljajo svoje delo in preprečijo milijonske škode, ki jih je zaradi njihovega neizvajanja nadzora doživelo slovensko gospodarstvo in številni slovenski avtorji.

NAMIG UPORABNIKOM GLEDE CIVILNIH KAZNI

In še manjši namig. Kadarkoli dobite od kateregakoli odvetnika kolektivne organizacije dopis ali tožbo, v kateri od vas zahtevajo, da plačate civilno kazen, stroške ogledov “sodelavcev na terenu” in visoke odvetniške stroške, predlagam da vse skupaj skenirate in pošljete Uradu RS za intelektualno lastnino, svojemu poslancu, ministru in tržni inšpekciji in jih poprosite, da podajo mnenje, ali je z zahtevo in stroški vse v redu. Pri tem pazite, da ne zamudite rokov za odgovor, ki so vam jih postavili na sodišču. Striktno postavite vprašanje, ali se vam lahko zaračunava civilna kazen že v zahtevi kolektivne organizacije, ali pa le to lahko določi le sodišče.

NAMIG POSLANCEM GLEDE AVTORSKOPRAVNE ZAKONODAJE

Poslancem vljudno podajam naslednji predlog: po hitrem postopku sprejmite spremembe Zakona o avtorski in sorodnih pravicah in omejite stroške kolektivnih organizacij na 15%, oziroma zapišite, da se mora najmanj 85% fakturirane realizacije plačati avtorjem. Ter takoj ukinite civilno kazen, ki jo določa navedeni zakon. Ni namreč normalno, da se dogajajo primeri, kot ga opisujem v nadaljevanju: račun za zapadle obveznosti za manjši subjekt je znašal 266,13 €, skupaj s stroški odvetnika,  nadzora in civilno kaznijo pa je znašal dejanski znesek 861,65 €. Subjekt je ob tem še podvržen milosti ali nemilosti kolektivne organizacije in odvetnika le te. Poslanci ste soodgovorni, da z zakonom preprečite takšne anomalije in dobesedno izsiljevanje in ropanje slovenskega gospodarstva z zakonskim “žegnom” države.

ODGOVOR VSEBINSKIM RECENZENTOM ZAPISA

In še odgovor na komentarje, ki sem jih prejel s strani oseb, ki sem jim dal predhodno pregledat zapis.

Zakaj kot direktor nisem nič naredil takrat, ko sem imel vsa pooblastila in zakaj sedaj objavljam navedene podatke?

Odgovor je zelo preprost. Na uradu sem zaposlenim dal navodila, da je treba opraviti nadzor in zagotoviti zakonito delovanje kolektivnih organizacij. Posledica tega je bila, da zaposleni tako takrat kakor tudi danes ne opravljajo ustreznega nadzora nad kolektivnimi organizacijami, so pa hkrati ob tem zoper mene sprožili številne postopke in mi skupaj z ministrom posredno aktivno preprečili, da bi se zagotovilo zakonito in transparentno delovanje kolektivnih organizacij.

Povedano drugače. Določeni zaposleni, ki so odgovorni za navedeno področje niso naredili nič, da bi bil red pri delu kolektivnih organizacij, veliko pa so naredili, da bi me spravili z Urada.

Direktorji se menjajo, zaposleni in isti problemi pa ostajajo že dolga leta in nikomur se ne zgodi nič. Dokler zaposleni ne bodo poklicani na zagovor in jih bo nekdo vprašal kako je mogoče, da se že dolga leta dogajajo take stvari, kot jih opisujem v tem blogu, bo položaj ostal isti. Dejstvo je, da delo Urad ne opravlja ustrezno in to dejstvo ne bo spremenilo tudi tisoč nadaljnjih tožb in prijav kolektivnih organizacij, zaposlenih ali anonimnežev zoper mene.

Vsem, ki dvomijo v to, predlagam naslednje: zahtevajte v skladu z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja vse dopise in elektronsko pošto, ki sem jo v času svojega mandata poslal ministrom in zaposlenim na uradu. Država vam je navedeno dolžna zagotoviti, vi pa boste imeli veliko zanimivega branja in zelo hitro vam bo bolj jasno »kaj sem dejansko naredil in kaj nisem naredil« in zakaj se kaj ni premaknilo in zakaj tudi danes mnogi z velikim trpljenjem spremljajo moje bloge, kjer javno objavljam številne podatke, ki kažejo na zavestno sistemsko oškodovanje slovenskega gospodarstva in številnih slovenskih avtorjev in nepripravljenost države, da stvar uredi.

Verjetno se strinjate, da ni normalno, da plačujete zneske Združenju ZAMP za nekaj kar praviloma večina od vas ne uporablja in da Združenje SAZAS pobere za javno predvajanje glasbe na osebo v Republiki Sloveniji za 64% in  za glasbo v ozadju za 47% več kot je povprečje v Evropi, za avtorje ki so trenutni prejemniki plačil pa SAZAS  pobere približno 1.000 € na leto premalo in jih posledično tudi premalo plača.

Drugo vprašanje se je glasilo ali navedeni nasvet velja le za avdiovizualne vsebine ali pa tudi za morebitne druge vsebine. Odgovor je, da velja navedeni zapis praviloma za avdiovizualne vsebine, za ostale pa je treba smiselno pogledati konkretne primere. Ni namreč pomembna oblika prenosa vsebine, temveč način uporabe vsebine in sama narava vsebine. Povedano po domače. Ali uporabljate javno dela, ki jih ščiti Združenje ZAMP in ne na kakšen način jih javno predvajate ali zagotavljate dostop javnosti.

In odgovor na zadnje vprašanje. Kakšna je cena mojega nasveta? Jasno mi je, da ni smiselno, da posamezen frizerski salon najema odvetnike in pravne svetovalce, da mu bodo reševali primer, ki je vreden 40 € letno, sam pa bo zaračunal do nekaj tisoč eurov za rešitev. To bi morala biti naloga vaših zbornic. Ker tega niso naredile in ker ste kljub temu dobili nasvet, se mi lahko oddolžite tako, da me, ko me naslednjič vidite s kolegi kje v vašem koncu, povabite na pijačo.

Saj bi se priporočil za striženje, ampak pri moji količini las bi bil ta predlog »privlečen za lase«.

Upam, da sem vam pomagal, kar je bil moj osnoven namen in da boste imeli kakšen neupravičen strošek manj.

Inštitut ICDR

dr. Jurij Žurej, MBA

Posted in Consultancy, IP | Tagged , , | 10 Comments

»WANNABE« MENEDŽER SLOVENSKIH GLASBENIH »ZVEZDIC«

Današnji blog je zapisal Elvis Džaferovič, ki opisuje svoje kratke nasvete in izkušnje iz sveta managementa slovenskih glasbenikov.

Ker sem sam videl med managerji glasbenikov dobesedno vse, ob tem pa zelo malo ali le redko kaj pametnega, sem poprosil Elvisa, da nekaj napiše o svojih izkušnjah. Zakaj njega? Ker iz pogovora z njim izhaja, da se je stvari lotil s srcem, predanostjo in predvsem z veliko reda in discipline, kar je v tem poslu bistveno. Pa poglejmo kaj je zapisal.

 “A ti si kao wannabe menedžer pa to?”, je pogosto prvi odziv, ko nekomu poveš, da se ukvarjaš z (glasbenim) managementom. Slovenci pogosto gledamo zviška na ljudi, ki nekaj “kao menedžirajo”, to je skušajo obvladovati in usmerjati akterje in situacije neke (glasbene) zgodbe. Nekako “menedžiranje” ne spada v našo mentaliteto, ki je predvsem posledica izobraževalnega sistema in vzgoje, če hočete celo državne ideologije.

 Glede na dva milijona duš je v Sloveniji precej ljudi, ki ustvarjajo in izvajajo glasbo, ter jo skušajo predstaviti širši publiki. Delno ta visok odstotek ohranjajo tv talent šovi, delno velika medijska podpora glasbenim povprečnežem, ki motivirajo ostale državljane, da se lotijo ustvarjanja. So pa seveda še drugi razlogi.

 Lahko pa potrdim, da sem v svoji sveži zgodbi imenovana Uvertura agency že zasledil nekaj vzorcev, ki jih je potrebno izpostaviti.

 1.     Skromnost.

Kdo bo poslušal tvojo glasbo, če sam ne stojiš za njo? To pomeni, če ne deliš vsake objave na socialnih omrežjih, objavljaš skladbe ter skušaš na vsakem koraku predstavljati, kar delaš. To je del tebe, za to daješ svoj denar, čas in energijo. Ti sam si svoj najboljši piar. Če te skrbi, da te bodo prijatelji označili za tečnobo, je bolje, da zaključiš z resnimi ambicijami služenja denarja od glasbenega posla. 

 2.     Odrska prezenca.

Spet smo pri slovenski mentaliteti. Občinstvo se želi na koncertu zabavat, “ukrasti” energijo nastopajočih. Publike ne zanima tvoj slab dan, filozofska prepričanja in nov out-fit. Iščejo sproščenost in drznost, ki jo sami v vsakdanjem življenju običajno niso zmožni izpeljati. To zabavljaštvo in hkrati markantnost frontmena sta me prepričala, da sem recimo podpisal pogodbo z štajersko-koroško navezo The Sticky Licks. 

 3.     Šlamparija.

Mit o “delovnih, natančnih in poštenih Slovencih” mora pasti. Pogosto smo pretirano zaverovani vase in zato puščamo malenkostne luknje, ki v poslu kot je glasba pogostokrat odločajo. Pa naj to pomeni petkrat poslani mail organizatorju dokler se ne odzove ali klic največjemu sovražniku zavoljo dobrega piarja.

 4.     Talent.

Legenda produciranja glasbe Quincy Jones je za pokojnega Michaela Jacksona izjavil, da je v prvih dvajsetih sekundah srečanja vedel, da je Jacko nekaj posebnega. Ko menedžer naleti na ta “faktor x” mora takoj podpisati. Tako sem ravnal v primeru koroškega tria Can of Bees, kar so dokazali samo teden dni po podpisu pogodbe, z zmago na mednarodnem festivalu Omladina, ko so prepričali strokovno komisijo v konkurenci več kot 200-tih izvajalcev iz osmih držav.

 5.     Treznost.

Izredno pomembno je, da se glabenik zaveda poti, ki je pred njim. Da gre v okolju kot je Slovenija za leta trdega dela, odrekanja in vlaganja. Izvajalec se mora zavedati sinusoid, ki jih prinaša turneja, album, videospot. Ko doseže krivulja vrh, je dno takoj za vogalom.«

Tole je zapisal Elvis. V prihodnjih mesecih pa bom objavil še več zapisov, ki naj pomagajo glasbenikom pri upravljanju – menedžiranju njihove ustvarjalnosti.

Posted in Consultancy, IP, Mis-mal | Tagged , , , | Leave a comment

ALI MORAMO HITRO DVIGNITI “NAŠ” DENAR Z BANK? – Why Slovenia Isn’t the New Cyprus by CNBC

CNBC razpravlja zakaj Slovenija ni Ciper. Prispevek na: Why Slovenia Isn’t the New Cyprus Sam pa se ob vsem začenjam spraševati ali moramo vsi skupaj zelo hitro dvigniti denar z bank, saj morda ni daleč čas ko bo Trojka (ECB, EK, MDS) začela z naših računov “nepovratno jemati” denar za neumnosti bank v Sloveniji in kriti bonuse bankirjev bank po svetu.  

Med normalnimi ljudmi, bi temu rekli kraja, EU pa govori o odgovornosti tistih, ki nimamo z dolgovi običajno nič. Kolonizacija se nadaljuje in občutek imam, da prihajamo na vrsto. Zanimivo je, da politika in EU nočeta kolonizaciji reči kolonizacija in govorijo o odgovornosti.

Imam predlog. Če je ideja EU res vsesplošna enotnost, naj se izračunajo obveznosti vseh subjektov v EU in naj vsi prebivalci EU, torej tudi Nemčija, VB, Nizozemska, plačajo odstotek od svojih depozitov, naj se jim nacionalizira njihove prihranke za pokojnine in naj se še naprej brani bankirje. 

In da se razumemo, nikoli nisem imel problema, da se vrne kar je bilo sposojeno in da če subjekt ne dela v redu spravimo subjekt v stečaj ali drug primeren postopek in ga zapremo. Škodo pa naj nosijo tisti, ki so mu denar posodili.

Če navedeno pravilo velja zame in tako določenega denarja zaradi svojih slabih naložb in poslovanja ne bom videl nikoli več in mi država mirno odgovori, da je moja odgovornost, da sem vložil denar v slabo naložbo ali posel, zakaj to isto pravilo ne bi veljalo za banke, ki imajo za razliko od mene stotine strokovnjakov, da bi to lahko preprečile.

Če želite bolje razumeti različne vidike “krize” na Cipru in primerjavo s Slovenijo, predlagam branje prispevkov Jožeta P. Damijana:

Trojka zavrnila ciprski “Plan B” in posledice za Slovenijo

Bruegel: Do okužbe s Cipra (še) ni prišlo

Posted in Mis-mal | Tagged , , , , , , , | Leave a comment

Reforma trga dela 2013 – Reforma, ki ni dosegla niti »R« od reforme

Beseda Reforma v samem bistvu pomeni radikalno redefinicijo in temeljni re-design poslovnih procesov, s ciljem doseganja drastičnega izboljšanja ključnih parametrov ali na kratko radikalne spremembe obstoječih odnosov. Ali je novi zakon to dosegel? Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) ali Zakon o delavskih pravicah?

V zadnjem času smo lahko spremljali napore različnih akterjev v gospodarskem, političnem in sindikalnem parterju, vse z namenom da se re-definira delovno pravna zakonodaja. Cilj naj bi bil izboljšanje statusa zaposlenih in gospodarske konkurenčnosti, ob upoštevanju trenutnih razmer v svetu in Sloveniji. Vsem sodelujočim lahko čestitamo za napor in trud, ki so ga vložili v proces. Posebej  je treba priznati uspeh ministra Vizjaka, ki je nedvomno dosegel vsaj nek zaključek zgodbe z dolgim repom. Toda čestitke so z moje strani namenjene zgolj procesu. Glede rezultatov sam namreč nisem tako evforičen in imam kar nekaj pomislekov. Ali smo torej res dosegli tektonski »reformni« premik ali pa zgolj ustvarili sindikalno Potemkinovo vas.

Zakaj? Če se kot laik osredotočim na pretekle javne objave in nastopanja glavnih akterjev, ministra za delo, predstavnika sindikatov in predstavnika delodajalcev, se ustvari vtis, da je reforma trga dela v korist vseh treh partnerjev.

Če izhajamo iz samega bistva reforme, pa je jasno, da ne poznam temeljite reforme s katero bi se strinjali vsi udeleženi. Zato sem se odločil, da si pobližje pogledam rešitve reforme, s katero so vsi zadovoljni, saj bi to pomenilo tudi v svetu redko viden unikum.

To, da da smo potrebovali reformo trga dela  vemo že dolgo. V Sloveniji imamo namreč na tem področju preveč varovano delovno silo ter absolutno pretogo zakonodajo, ki ne sledi več modernim trendom. Takšna zakonodaja ne prinaša novih delovnih mest ter kot«cokla« zavira gospodarski razvoj. Glede na navedeno je bilo torej nuja začeti s postopkom uveljavitve reforme trga dela, ki bi življenje in zmožnosti delovanja v Sloveniji prilagodila stanju v Evropi.

Moram priznati, da je bil pričetek reformnega procesa zelo obetaven. Obljube so namreč šle predvsem v smeri razbremenitve delodajalcev in redefiniranja temeljnih vrednot in vrednosti  dela in sicer z namenom vrednotenja produktivnosti. V nadaljevanju pa se je nakazovala tudi možnost izpolnitve najbolj obetajočih ciljev, in sicer revizije razmišljanja in odločanja Delovnega in socialnega sodišča, ter s tem v zvezi uvedba in izvedba postopkov, kjer bo bistvo odločanja sodišč v vsebini in ne formi in kjer bo sodnik torej sodil o sami stvari in ne bo omejen s procesom. V praksi je moral namreč delodajalec biti v procesih mnogokrat bolj »perfekten« od sodišča samega oz. se je sodišče v sodnih sporih postavljalo v vlogo nadzornika ravnanj delodajalca, ni pa presojalo predvsem bistva, torej vsebine, zakaj je do spora prišlo. Po navedbah pogajalcev v postopku, ki jih sicer niso zapisali, so pa bile vseskozi v zraku, naj bi se navedeno odločno spremenilo.

Iz kritične distance sem se torej lotil seciranja reforme trga dela in nastale so sledeče ugotovitve in razmišljanja. Razmišljanja se ne ukvarjajo z vsemi spremembami, saj je večina sprememb po mojem mnenju zgolj kozmetične narave.

Temeljna ugotovitev je, da reforma trga dela ni vredna niti črke »R«. Gre namreč zgolj za pravne »pretumbacije«, da gre za nov zakon. Zgolj dejstvo, da se je spremenilo število členov, še namreč ne pomeni dejanske reforme. Poleg tega reforma ni zadela bistva, zaradi katerih smo se lotili sprememb.

Zato me čudi zadovoljstvo vseh socialnih partnerjev – pogajalcev. To zadovoljstvo me ne prepriča in menim, da gre samo za javno izraženo zadovoljstvo, ki je žal samo fasada. Na drugi »senčni« strani zadovoljstva pa smo ostali z vsemi ali večino bistvenih problemov zaradi katerih smo se v Sloveniji lotili reforme, če ne bomo celo ugotovili, da smo določene od njih z novimi rešitvami še poglobili.

Pojdimo po vrsti:

Glavni poudarki pozitivnih sprememb, ki jih vsi navajajo in ki gredo v korist delodajalcem, naj bi bili ukrepi kot so skrajšanje odpovednih rokov, manj administracije (če kot administracijo razumemo obveznost objave prostega delovnega mesta pri Zavodu z zaposlovanje), možnost uporabe elektronskih medijev za komunikacijo z zaposlenimi, sprememba dikcije iz »pisno obrazložiti odpovedni razlog« v »pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved«, kar nekateri razumejo kot bistveno spremembo zaradi katere naj bi sodišča sedaj sodila po vsebini in ne po formi, nadalje lažje vročanje pisanj delavcem, milejša osnova pri čakanju na delo in  poskus ponovne uveljavitve disciplinskega postopka, ki pa se v praksi še vedno praviloma ne more končati z odpovedjo, saj se je ta institut v praksi »de facto« dobesedno skoraj ukinil.

Poudarki v korist delavcev so naslednji: pri pogodbi za določen čas se sedaj le ta veže na besedo izjemoma, ter se jo lahko sklepa za največ dve leti. Toda pozor, zapisano je, da se ne sme sklepati ene ali več zaporednih pogodb za določen čas za isto delo katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti. Ne najdemo pa razlage kaj je isto delo in se mi tako na primer že sedaj vzpostavi vprašanje kako je npr. z delom, ki ga opravlja več delavcev (npr. v 5 izpostavah) in se zaradi organizacije npr. širitve začasno potrebuje dodaten delavec v eni izmed njih. Da ne govorimo o primeru, ko dve izpostavi začasno potrebujeta dodatno moč. Spremembe so še odpravnine pri delu za določen čas, omejitev agencijskih delavcev na 25%, subsidiarna odgovornost delodajalca za agencijskega posrednika in tako dalje.

Seveda ne smemo mimo glavnega akterja pogajanj, to je sindikatov. Kaj so dosegli le ti v bitki za svoje člane. V zakonu so se dogovorili za po mojem mnenju omejevalno in protiustavno klavzulo v 224. členu, ki se glasi: »urejanje pravic in obveznosti članov pogodbenih strank v kolektivnih pogodbah- – Do ureditve v Zakonu o kolektivnih pogodbah (Uradni list RS, št. 43/06) se lahko v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti dogovorijo pravice in obveznosti, ki niso že urejene v zakonu, le za člane pogodbenih strank.« Povedano po domače, če drži, da jim članstvo dokaj intenzivno pada, so si s tem, ko veljajo boljši pogoji za člane sindikate, zagotovili marketinško orodje za članstvo v sindikatu. Kot sem zapisal. Menim, da je navedeno protiustavno, da ne govorim o tem kaj si mislim o politikih, ki dobesedno sili ljudi v sindikate. Razumem, sindikati so namreč lahko dobro orodje za kontrolo gospodarskih družb, posredno torej tudi vpliv politike na delovanje posameznih družb in opravljajo tako lahko v »svojem prostem času« tudi »družbeno koristno delo«.

Iz javnih občil je bilo sicer razbrati, da gre za moderen uravnotežen zakon oz. reformo, s katero so pridobili tako delodajalci, kot delavci, kar pa mi zgoraj navedeni členi ne izkazujejo. Če si nalijemo še dodatno čašo čistega vina in si pogledamo še nekaj rešitev.

Govorilo se je o večji fleksibilnosti trga dela, ki naj bi vodila v večjo zaposlovanje delodajalcev.

Novi ZDR-1 dejansko deluje v smeri sklepanja pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas. Delodajalcem pri razmišljanju pomaga pri tej odločitvi s tem, da uvaja odpravnine za sklepanje pogodb za določen čas in uvaja kvote pri zaposlovanju agencijskih delavcev. Nadalje poizkuša povsem izriniti veriženje pogodb o zaposlitvi za določen čas in uvaja novo bolj strogo nadzorno in kaznovalno politiko. Rešitve so smiselne.

Toda, ob tem bi bilo smotrno, če bi zakon na drugi strani hkrati odprl lažje in cenejše možnosti za delodajalca pri odpuščanju zaposlenih. Po podrobni proučitvi zakona, kljub vsem javnim nastopom sodelujočih akterjev, žal ugotavljam, da temu ni tako. Odpuščanje ni popolnoma nič lažje in delodajalci bodo še bolj kot prej prisiljeni iskati stran poti in bližnjice. Mislim, da je bila navedeno izgubljena priložnost.

Da mi ne bo kdo očital, da ne vidim pomembnih rešitev za delodajalca. Res je, zakon je uvedel elektronsko vročanje obvestil delavcem in je tako odstopil od famoznega osebnega vročanja po Zakonu o pravdnem postopku. A žal se ta veliki dosežek tu tudi konča.. V praksi bo namreč še vedno praktično nemogoče odpustiti delavca iz poslovnih razlogov, kar bi omogočalo boljše in lažje poslovanje delodajalca in dejansko fleksibilnost delovnega trga.

Zanimiv je člen o odpravnini, kjer so sindikati uspeli vriniti v besedilo 55. člena dvoumen tekst »isto delo«:

55. člen (omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas)

»(1) Pogodbo o zaposlitvi se sklene za omejen čas, ki je potreben, da se delo v primerih, navedenih v prvem odstavku prejšnjega člena, opravi.

(2) Delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon, ter v primerih iz druge, četrte, pete, šeste in štirinajste alineje prvega odstavka prejšnjega člena. Pogodba o zaposlitvi za določen čas iz razloga predaje dela lahko traja največ en mesec.

(3) Za isto delo po prejšnjem odstavku se šteje delo na delovnem mestu oziroma vrsti dela, ki se dejansko opravlja po določeni sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas.

Zanimivo bo videti kako bo navedeni člen razlagala sodna praksa. Možno je vse in bojim se, da z nedoločnim definiranjem puščamo odprta vrata za odvetnike zaposlenih, ki bodo zaradi nejasnosti dosegli interpretacijo, ki bo v dejansko izrazito škodo delodajalcem. Navedeno je logično, saj so ob nedefiniranosti, zaposleni kot šibkejša stranka, dejansko v manj ugodnem položaju. Isti učinek pa bo posledično sedaj ob slabo napisanih členih prizadel delodajalca o. Slabo-pomanjkljivo napisani členi zato ne ustrezajo ne delavcem in ne delodajalcem.

O fleksibilnosti torej lahko zapišemo, da prav veliko fleksibilnosti delodajalci pri zaposlovanju nimajo, saj se je slabega delavca posledično skoraj nemogoče rešiti. Ločitev zakoncev je v Sloveniji dosti lažji proces kot je izpeljati postopek razrešitve slabega delavca, za dobre pa zakon ne skrbi in zakon dobri delavci tudi ne zanimajo. Zanimiva logika in »mind set« piscev in politike. Vsi se ukvarjamo z zaščito slabih?

Pri poskusnem delu je prišlo do poizkusa premika k večji fleksibilnosti. Tako lahko sedaj delodajalec v kolikor mu v času poskusne dobe kandidat ne ustreza,  le tega odpusti in sicer brez nepotrebnih zapletov. Dober člen bi dejali, če ne bi prebrali člena do konca. Zakaj? Žal se je v tekst vrinil sedem (7) dnevni odpovedni rok in nejasno določena odpravnina. Gre za čisto nerazumevanje preskusne dobe. Če je delavec na preskusni dobi je logično, da je na preizkušnji in ne razumem od kod ideja za odpravnino v preizkusni dobi.

To je približno tako kot fiktivne zaposlitve za pridobitev statusa za zavod in fiktivne zaposlitve za pridobitev bolniškega ali porodniškega statusa. Kot da pisci ne bi imeli stika s prakso.

Odpravnine so se sorazmerno zmanjšale, kar je sicer korak v pravo smer, vendar pa v praksi delodajalcev odpravnina ni bila nikoli glavna bolečina. Bolj  jih boli, da se delavca ne da odpustiti. Tu se zato upravičeno vzpostavi retorično vprašanje: »Zakaj manjša odpravnina za nekaj, kar je v praksi zelo težko izvesti?« Potemkinova vas na klancu?

V sklop tako imenovanih velikih sprememb lahko umestimo pravilo, da pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sedaj odpade preverjanje možnosti prezaposlitve, kar je bil sicer pri delodajalcih resnično problem in je navedeno zato res korak v pravo smer. Na žalost še vedno nezadosten. Tu predlagam tudi občutno prilagoditev prakse v državni upravi in zavedanje, da celotna državna uprava ni en delodajalec, temveč zgolj en plačnik storitve zaposlenih. Tisti, ki ste imeli problem s tem boste razumeli kaj sem napisal, ostali pa se ne obremenjujte z navedenim.

Spremembo prinaša tudi pisni obračun plače, ki je z zakonom postal verodostojna listina na podlagi katere je mogoča tudi neposredna izvršba. Kje je problem? Nikjer namreč ni določeno, kaj se zgodi v primeru, ko listina ne izkazuje dejanskega stanja in v kolikor pride do napake pri tej listini. Izplačila potnih nalogov kot rešitev izboljševanja plače in podobni triki delodajalcev tudi s tem niso pokriti.

Nasploh je zanimivo, da je zakonodajalec dokaj zavestno ignoriral dejansko stanje na trgu in dejansko stanje v katerih delavci opravljajo delo in kako se izvajajo plačila zaposlenim. Zakaj je temu tako mi ni jasno.

Glede letnega dopusta. Le ta se sedaj ne prenaša več od delodajalca na delodajalca ampak se upošteva načelo sorazmernosti pri vsakokratnem delodajalcu. Ne vem če je to ravno nek dosežek. Že sedaj običajno nisi začel s tem, da si prišel k novem delodajalcu in mu rekel, imam še trideset dni lanskega dopusta in hočem še trideset dni za to leto. No seveda ob tem ne upoštevam, da je očitno bil zakon pisan tudi za državne uradnike, kjer sem imel možnost doživeti ravno prej zapisano večkrat. Torej je navedena rešitev na državnem nivoju za državne uradnike smiselna.

Glede disciplinske odgovornosti. Ponovno se bolj transparentno uvaja disciplinska odgovornost in to z dobrimi nastavki, a žal brez posledično ustrezno definirane vsebine. S tem postopkom se namreč za stalno spremeniti status zaposlitve, lahko pa se delavca celo kaznuje, kar bi posledično zahtevalo malo več določnosti.

Zelo zanimiva je dikcija 9. člena zakona »omejitev avtonomije pogodbenih strank«. Le ta ostaja enaka kot v starem zakonu, a zanimivo jo sedaj akterji razlagajo drugače. Upamo lahko samo, da jo bo tudi sodišče pričelo razlagati drugače, seveda je to zgolj retorično vprašanje na katerega si lahko vsak, ki je imel vsaj malo opravka s sodiščem, odgovori relativno lahko.

»(1) Pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja sta delodajalec in delavec dolžna upoštevati določbe tega in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca.

(2) S pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo se lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon.

(3) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se lahko v primerih iz 33., 54., 55.,59., 120., 132., 144., in 158., 173. in 221.  člena tega zakona s kolektivno pogodbo določi tudi drugače.«

Obstaja menda namreč javna razlaga ministra, da v zgoraj navedenih primerih pojem »drugače«, lahko pomeni tudi slabše, pri čemer tako sodišče (v sodbah, ki se sicer ne nanašajo na navedeno vprašanje a se lahko posredno dotikajo te tematike), kot tudi sindikati praviloma razlagajo navedeni zakon na način, ki določa, da zakon določa minimalne pravice in da delavec slabših pravic in pogojev ne more imeti.

Zakaj se v teku pogajanj navedena dikcija zato ni zapisala bolj jasno mi ni znano. Dikcija se dejansko ni spremenila, bo pa zaradi drugačne razlage povzročila v praksi precej nejasnosti. Je pa seveda tu temeljna dilema zakonodaje. Ali kdo namreč sploh bere tekste in sporočila javnosti pri sprejemanju zakonodaje, ko se odloča po veljavnem zakonu? Ne in tudi ni nobene potrebe, da bi prebiral kaj je “mislil pesnik” ko je pisal zakon. Zato menim, da je jasno da zakon tu ni uvedel spremembe.

Na kratko so zgoraj navedeni po mojem mnenju bistveni povzetki zakona. Kar nisem opisal, po mojem mnenju, ne posega bistveno v delovno pravni odnos oz.  ne razbremenjuje delodajalca in ustvarja neke dodane vrednosti za zaposlenega.

V kontekstu »tresla se je gora in rodila se je miš«, lahko zgolj zaključim, da je reforma trga dela le kozmetičen popravek delovnopravne zakonodaje, ki bolj kot delodajalcem in delavcem koristi predvsem ali zgolj politiki, ki se lahko pohvali s širokim konsenzom, ter sindikatom, saj se bodo slednji zopet lahko nekaj let ukvarjali s postavljanjem vsebine in na pol religioznim razlaganjem bistva sprememb v korist delavca. Sodniki bodo morali ob tem na novo postavljati judikate in umeščati pravne norme, delavec in delodajalec, pa bosta ostala ujetnika »višjih interesov in odločanja elit« v tej nikoli zaključeni zgodbi.

Da poenostavim. Malo dejanskih koristi za delavce in delodajalce in veliko govora in čestitk.

Zelo zgovoren je ob vsem zapisanem tudi poziv Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, z dne 14.3.2013, ki torej le nekaj dni po novem zakonu že poziva na sodelovanje pri imenovanju strokovne delovne skupine za spremljanje izvajanja Zakona o delovnih razmerjih.

In še manjši disclaimer za konec:  s tem prispevkom se ne želim postaviti na nobeno stran, ker menim, da potrebujemo konkretne rešitve za delavce in delodajalce, da bistvo rešitev ne morejo biti vedno problematični in da potrebujemo tudi kakšen bolj neobremenjen pristop k obravnavi zakona. Sam tudi menim, da le manjšina delojemalcev in delodajalcev potrebuje tako zastavljen represivni zakon, preostala večina pa je talec teh razmer in se jih zakon v svojih represivnih razsežnostih praviloma ne bo dotaknil.

 

Posted in Consultancy | Tagged , , , , , , | 1 Comment

CIPER – SODOBNI KOLONIALIZEM EU

EU je izgubila kompas in nam vsak dan znova kaže kakšno prihodnost nam je namenila. Pelje nas v sodobne oblike kolonializma, kjer banke ustvarjajo izgube, ki nimajo z navadnimi državljani popolnoma nič, kljub temu pa jih morajo navadni državljani pokrivati. Pri tem smo priča perverzne igre, kjer finančni špekulanti in posamezne države EU spravljajo na kolena cele države, nacije in predvsem milijone brezpravnih ljudi.

Igra se imenuje: »Koloniziraj državo, uniči socialno državo in se pri tem zabavaj in norčuj iz večine državljanov EU«.

Vodilno vlogo igrajo v tej igri države, ki imajo zgodovinske izkušnje s kolonizacijo in uničenjem nacij, ali pa države, ki imajo zgodovinske travme, ker kolonij niso imele.

MONOPOLI – KOLONIZATOR 21. STOLETJA

Kako se igra novodobni monopoli: »Kolonizator 21. stoletja«.

Najprej najdi lakomne institucije ali posameznike in jim pomagaj na oblast ali vsaj do gospodarske moči. Pomembno je, da imajo institucije in posamezniki, ki si jih izbral, poglaviten vpliv na delovanje države, četudi morda uradno nimajo nikakršnih funkcij. Na voljo jim daj več sredstev, kot jih dejansko potrebujejo in jih vseskozi vzpodbujaj v njihovih prekomernih ambicijah. Vcepi jim občutek, da je vse mogoče, da je denarja na pretek in da naj ne razmišljajo, da bo treba kdaj kaj vrniti. Prepričaj jih, da se bo vse vračalo samo od sebe. »Sve če narod, da pozlati« prilagodi na kapitalističen modus operandi. Za finančne transferje jim ponudi na voljo, pod ugodnimi pogoji in ob zagotavljanju popolne diskretnosti, svoja številna prekomorska ozemlja, ki so sicer (ne)uradno del EU, dejansko pa »finančni Eldorado starih sil«, brez ustrezne kontrole in nadzora.

Izbrancem aktivno pomagaj, da bo sistem propadel. V osnovi je zelo pomembno, da že v osnovi izbereš nesposobne partnerje, ki pa imajo velike želje in potrebe in ki so pripravljeni za oblast in denar narediti vse. Preko lobistov v EU jim vsili pravila igre, ki jih bodo vodila v popolno odvisnost. Običajno bodo subjekti celo sodelovali, če jim boš pomagal izčrpati nacionalna bogastva in jim dal »lagoden ekonomsko političen« azil v “razvitih in demokratičnih” državah ali pa na dobro plačanih funkcijah v »kvazi neodvisnih mednarodnih institucijah«.

V primeru, da ne pomaga zgolj nesposobnost države in lakomnost vodilnih, uporabi dodatne ukrepe. Praviloma moraš zaostriti igro in državo postaviti v popolnoma nekonkurenčen položaj in vodilne v državi pri tem prepričevati, da gre za EU standarde, ki so v najboljšem možnem interesu državljanov EU. Nikoli ti ni treba razložiti, katere državljane EU si konkretno mislil. Če bo kdo od vodilnih v državi preveč spraševal, ga utišajte. Pri tem so dovoljena vsa sredstva. Sam si ne maži rok in naj navedeno zate opravijo servilni lokalni igralci. No sam sem v živo doživel, kako je kolega, ki je združil interese vzhodne in južne EU, po tem ko je bil »nepričakovano« izbran nov premier, dobil od le tega SMS, da je zamenjan. Njegov predlog je takoj po tem zamrl, saj ni bilo več direktorja države iz navedenih držav, ki bi se še upal tvegati in prevzeti iniciativo.

Najboljši način kupovanja držav, ki jih hočeš kolonizirati, je kupovanje vodilnih. Postavi jih na funkcije. Po možnosti jim podeli častne funkcije, ker so le te za notranje politične potrebe v koloniziranih državah lahko zelo dobro unovčljive. Če ne gre drugače in če že moraš zapraviti kaj denarja za njihovo zaposlitev, jim v kabinet postavi izključno svoje ljudi in jih kontroliraj. Takoj na začetku opravljanja službe jih spravi v neugoden položaj, kjer jih nato kot princ na belem konju rešiš in si zagotoviš njihovo večno hvaležnost. Lojalnost mora biti vedno namenjena kapitalu in nosilcem le tega, nikoli pa lastnim državam, ki so jih predlagale na določene funkcije. Ko imaš enkrat ujetnika, je igra dosti lažja. Seveda je še lažje z oportunisti. Teh ti praviloma v nobeni državi ne bo težko najti.

Končen cilj igre »Kolonizator 21. stoletja«, je poceni nakup gospodarstva določene države. Dodaten bonus predstavlja pokoritev neodvisnosti celotne države.

Dolgove finančnih institucij prevali na državljane in jih prepričaj, da je njihova »moralna« dolžnost, da krijejo vse nastale dolgove. Politiko prepričaj, da so soodgovorni za nastali položaj in da zato ni pametno, da odpirajo »Pandorino skrinjico«, saj bi pošast v smrtnem boju z repom lahko udarila tudi po njih. Politika se mora zavedati, da so prijatelji v Bruslju, državljani pa so bodisi »nerazumna raja« ali pa »sovražniki« in jih je kot take potrebno tudi obravnavati. Državljani so žetoni pri pokru in so uporabni zgolj in samo toliko, kolikor bodo lahko in dokler bodo lahko plačevali našo igro.

Vse, ki bi opozarjali na norost takšne logike, marginaliziraj in jih opredeli kot manjšino. Zagotovi pravilno medijsko poročanje in PR podporo pravovernim domačim politikom in mnenjskim voditeljem, ki zagotavljajo doseganje tvojih ciljev. Zavedaj se, da imaš na voljo podporo najmočnejših držav in njihovih ambasad, »Think tankov«, in tudi kakšen obisk in stisk roke svetovnih voditeljev se bo zagotovil, če boš pravilno, beri »servilno«, igral našo igro. Vse za naš cilj.

Ko spraviš državo na kolena, jim postavi trojko. Naloga trojke je, da se ukine »de facto« demokracija in da ljudem zaračuna dolgove, ki nimajo z njimi nič in od katerih niso imeli sami nič. Gospodarski sistem države spravi v stanje, kjer je država nekonkurenčna in kjer izvaja kolonialne posle za centre moči. Denar in znanje seli v centre moči. V kolonijah naj se izvajajo naloge in posli nizke dodane vrednosti. Določene kolonije civiliziraj in jih spremeni v zabavišča in letovišča za gospodarje. Če si zaželiš otokov, vode in podobnih dobrin, si poglej priročnik: »Kako spraviti na kolena Grčijo« ali drugi del navodila: »Kako spraviti na kolena Ciper«.

Bistvo navodil je, da razumeš, da moraš lastništvo bistvenih vsebin, kot so na primer infrastruktura, naravni viri in podobno, spraviti v lastne roke. Poskrbi, da prebivalci v lastni državi postanejo tujci ali dninarji. Ne vem koliko se vas zaveda, da je rudnik živega srebra v Idriji prinašal v določenem obdobju kar 5% vseh prihodkov celotnega proračuna ogromne Habsburške monarhije. Koliko od teh prihodkov je ostalo v Sloveniji in kaj nas čaka zelo kmalu ob morebitni privatizaciji vode, nam bi moralo biti počasi popolnoma jasno.

Bistvo celotne igre »Kolonizator 21. stoletja« je, da ljudi-soigralce vseskozi držiš v strahu. Ljudje se morajo zavedati, da služba ni pravica in da se bodo potencialni uporniki proti sistemu morali zelo kmalu boriti tudi proti lakoti. Proti tistim, ki se bodo še upirali, naščuvaj tiste, ki še imajo službe in jim povej, da jih bodo izgubili zaradi upornikov in da sami lahko rešijo problem, s tem da eliminirajo tiste, ki si upajo dvomiti v logiko igre. Način eliminacije prepusti na izbiro koloniziranemu delu igralcev. Za razumevanje možnega razvoja dogodkov si preberi rezultate znanega eksperimenta iz ZDA, ko so določene osebe postavili za čuvaje in določene za paznike. Kdo je dejansko vodil igro se ve. Ne čuvaji in ne zaporniki.

Kot osnovno vrednoto igre postavi premiso, da se mora vsak brigati izključno samo za sebe. Če otroci v Grčiji nimajo več zdravniške oskrbe, je to njihov problem. Če imate 50% brezposelnost med mladimi v Španiji je to njihov problem. Če boste kmalu plačevali za vodo, ki se nahaja na vaši zemlji, delniški družbi iz Nizozemske, Velike Britanije, Nemčije ali Francije, je to vaša dolžnost. Lahko se imate za srečneža, da boste zelo kmalu smeli služiti svojemu »presvetlemu gospodarju«.

Bistvo igre je, da se mora ukiniti solidarnost in ljudi prepričati, da 485 milijonov prebivalcev EU niso prijatelji ali partnerji, temveč vaša konkurenca, katere namen je, da vas »požre za zajtrk«. Igralce v tej igri morate prepričati, da so v tej igri-vojni sami in da jim nihče ne bo pomagal. Izdajati je treba vrednote, družino in vse kar vam je svetega, kajti vse navedeno dandanes ne velja  popolnoma nič. V tej vojni so dovoljena vsa sredstva in gre za znano igro , kjer »cilj dejansko opravičuje sredstva«.

Po prvih uspehih v igri začnite z eksperimentom, ki se imenuje: »Kako daleč lahko stisnemo države in ljudi« . Navodila najdete v knjigi: »Čile 50 le kasneje«.

Eksperimente uvajajte na malih državah, ker imajo manjšo moč imunskega sistema in ker si tam ceneje lahko kupite in zagotovite tudi morda »nekonvencionalne nišne« dokončne rešitve.

Izbirajte si sisteme s slabo delujočimi sodnimi sistemi in »odločnimi« represivnimi organi, ki so pripravljeni za dodatek k plači močno udrihati po svojih državljanih.

Po uspešni implementaciji modela na malih državah, prenesite model na večje države. Seveda z izjemo lastne države.

KOLONIZATOR V PRAKSI

RTV Slovenija danes poroča: »Ciprski poslanci bodo na nujni seji odločali, ali bo država sprejela poseben ukrep, ki ga od nje zahtevajo evrska skupina, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad. Ta predvideva uvedbo posebnega enkratnega davka na bančne depozite, in sicer 6,75 odstotka za depozite, nižje od 100.000 evrov, in 9,9 odstotka za depozite, višje od 100.000 evrov. V zameno pa naj bi varčevalci dobili delnice v svoji banki v enaki vrednosti davka.«

Osnovno vprašanje, ki se mi vzpostavlja je: kako konkretno je povprečen prebivalec Cipra odgovoren za finančne malverzacije na Cipru in zakaj mora sedaj biti obdavčen za le te? In bistveno, koliko stroškov je naredil povprečen prebivalec Cipra in koliko je imel moči pri določanju politike Cipra?

Ali se vam ne zdi popolna farsa, da se mu ponuja delnice bank, ki so pred propadom? Zakaj se terjatve svetovnih finančnih institucij ne preoblikujejo v delnice teh istih bank, ki se jih mora sedaj reševati, če so delnice le teh res tako kvalitetne? Torej namesto tega, da prebivalci Cipra rešujejo banke in državo, naj jih rešujejo tisti, ki so Ciper zalagali z denarjem. In bodimo pošteni. Saj niso zalagali prebivalcev Cipra, temveč finančne mahinacije subjektov, ki živijo popolnoma drugje. Ter še nekaj. Tisti, ki so naredili dolg, denarja tako ali tako nimajo na banki, kar torej pomeni, da se EU vnaprej zaveda, da bodo solidarno krili za navedene osebe dolg državljani, ki so bili pridni in varčevali in ki niso skrivali denarja po bančnih oazah. Bravo.

Ali se vam ne zdi, da smo priča vojni kapitala z enega konca sveta proti kapitalu z drugega konca sveta. Kdo bo koga? Pri tem akterji kot pri atomski vojni čistijo ozemlja in spravljajo ljudi v bedo in obup, sami pa si izplačujejo milijonske bonuse. Dvor v Bruslju pa se ob tem brezbrižno masti in zgolj gleda, kje bo nabral še malo tolšče za že tako predebele »egotripe, ki se jih v EU že danes dobesedno tare.

EU je postala čista anomalija in gojišče perverznosti finančnih trgov, ki so si podredile usode nacij in dušo Evrope.

EU je začela v svoja pravna pravila sistemsko vgrajevati v imenu konkurence sistemsko diskriminacijo in tudi na zunaj več ne skriva svojih kolonizatorskih želja posameznih močnih članic.

Brezcarinske cone Slovenije so bile problem, Ciper se bo dobesedno uničil, Grčije ni več, na drugi strani pa velike države še naprej pozabljajo na vsa prekomorska ozemlja, ki so pogosto prave pralnice denarja z zaščito in emblemi novodobnih kolonizatorjev v EU.

Da se EU ne misli ustaviti pri financah in da želi  kolonizirati vse segmente v EU, nam kažejo trenutne igre glede privatizacije vode.

Neweurope je tako 18.10.2012 v članku: »Commission in favor of water privatization for countries receiving bailout” zapisal: “As Gabriella Zanzanaini, Director of European Affairs for Food & Water Europe stated: “This really demonstrates how the Commission has lost touch with reality. Their ideological arguments are not based on substantiated facts and goes to the extreme of ignoring the democratic will of the people.” »

ŠE JE ČAS…

Nauk današnjega bloga je zato naslednji.

Ne pristajam na izsiljevanje EU-ja, posameznih držav EU in finančnih institucij. EU institucijam predlagam, da svoje perverzne kolonialne ideje izživljajo v svojih krogih.

Prenehajte uničevati ljudi in prihodnosti celotnih držav.

Če boste potrkali na moj prag in prag milijonov drugih državljanov EU s podobnimi predlogi, si zapomnite, da se navedeno verjetno na dolgi rok ne bo prav dobro končalo.

In še nekaj. Moj zapis v ničemer ne zmanjšuje odgovornosti domačih “izdajalcev”, “servilnežev” in nesposobnežev, ki v igri kolonizacije statirajo za drobtine z mize velikih in ki so prevzeli igro lokalnih šerifov in ki želijo prodati našo dušo za prgišče cekinov. Na žalost so praviloma tako nesposobni, da se res prodajo zgolj za prgišče bakrenih novčičev.

ZA KONEC

Škoda je, ker je bila ideja EU, velika ideja velikih ljudi.

Očitno je ideja presegala sposobnosti malih uradnikov v Bruslju in je končala v »gobcu« prepožrešnega apetita finančnih institucij »velikih« držav in malih servilnežev v novodobnih kolonijah.

Rešitev je vrednostno preoblikovanje EU in eliminacija požrešnosti.

Morda za premislek. 7. božja zapoved pravi: »Ne kradi!«, 10. božja zapoved pa: »Ne želi svojega bližnjega blaga!«.

Če  ob vsem zapisanem še vedno kdo meni, da v EU ne more nastati nova Islandija, naj mu sporočim, da se krepko moti.

P.S.: Nimam denarja na Cipru, tako da me osebno navedeni davek niti ne boli in tudi ne prizadene.

Posted in Mis-mal | 1 Comment

SAZAS ME JE TOŽIL, ZGUBIL IN PLAČAL – GRE ZA PRINCIP

SAZAS ME JE TOŽIL, ZGUBIL IN PLAČAL – GRE ZA PRINCIP

SAZAS me je tožil, zgubil in plačal. Po podatkih iz letnega poročila Združenja SAZAS za leto 2011, Združenje SAZAS vodi 2438 postopkov pred sodiščem. Eden od “privilegirancev”, ki me je doletela dolga roka SAZAS in so me tožili sem bil tudi sam. Največja tožba, ki jo trenutno vodi Združenja SAZAS je uperjena zoper RTV Slovenija. Vrednost tožbe znaša skupaj z obrestmi že več kot 30 milijonov EUR in to klub temu da RTV Slovenija že sedaj po mojih izračunih krepko preplačuje SAZAS.

Kdo ima od vsega tega korist in kolikšni so odvetniški stroški in zakaj so takšne tožbe v izrazito škodo avtorjem, ki so vse plačali, pa kdaj drugič.

Trenutno sem še v enem postopku, kjer je tožnik Združenje SAZAS, koliko pa je takih za katere ne vem, pa jih niti ne štejem več. Več o tej zgodbi in o paradoksu cenzure ki jo vodijo tisti, ki živijo od svobode izražanja pa zelo kmalu na blogu.

In vsi, ki mi kličete glede blogov, če vas lahko ne bi več omenjal. Dajte prosim popravek, če katerikoli podatek ne drži in gam bom objavil, lahko se pisno opravičite za vse neumnosti, ki ste jih delali, sicer pa ne zapravljajte mojega časa. Moj odgovor na navedbe, da vam s svojimi zapisi posegam v vaš poslovni model in če bi vas lahko izpustil: “Obdobje davka na bedake, kjer ste zelo dobro živeli na ta račun, je končano, pa naj vam bo to všeč ali pa ne.” Namigi, da še niste poklicali novinarjev, da lahko kaj napišejo o meni, so nespodobni in kažejo na modus operandi, na katerega v svojih blogih opozarjam in bom s tem tudi nadaljeval.

Sedaj pa kopija plačila SAZASa, da delim veselje z vsemi, ki menite, da Združenje SAZAS zasluži boljše vodstvo, dosti boljše upravljanje in predvsem korektne odnose z uporabniki.

Ob koncu zahvala odvetniku in kolegu dr. Marku Bošnjaku, odvetniška pisarna Čeferin, ki me je zastopal.

Gremo naprej.

Inštitut ICDR

dr. Jurij Žurej, MBA

Image | Posted on by | Tagged , , , | 8 Comments

Prodaja državnega premoženja: zakaj in s kakšnimi posledicami?

Moja razmišljanja na zapis gospoda Bineta Kordeža: »Prodaje državnega premoženja: Odrešilnih 25% + 1 glas?«, ki je bil objavljen na blogu Jožeta p. Damijana.

Prodaja državnega premoženja: zakaj in s kakšnimi posledicami?

Nekaj razmišljanj na zapis gospoda Bineta Kordeža: »Prodaje državnega premoženja: Odrešilnih 25% + 1 glas?«. Zapis g. Kordeža nedvomno drži glede procesa. Vsebinsko pa: država naj se končno odloči kaj je v dejanskem strateškem interesu, ostalo pa naj se proda v celoti in naj se ne “telovadi” s 25%+1 glas. Pravno in dejansko gledano je takšen % neumnost, saj se ga, kot je zapisano v prispevku g. Kordeža, da dokaj lahko obiti, in sicer na 100 in 1 način in sam sem videl teh primerov v praksi nešteto.

Država lahko svoje nacionalne interese ščiti z delovanjem pravne države, preprečevanjem zlorab monopolov, preprečevanjem zlorab javnega dobra in učinkovitim delovanjem trga. K temu sodi ustrezna davčna zakonodaja. Tisto, za kar pa meni, da v nobenem primeru ne smejo dobiti tujci, ker je podan strateški interes, pa naj ne prodaja, in sicer, če je možno niti 1% navedenega. Glede premoženja, ki ga obdrži iz naslova strateškega interesa, je država dolžna zagotoviti ustrezno in gospodarno upravljanje. Pri tem državni interes ne smemo izenačiti z interesom posameznikov.

Kaj je smotrno in kaj ne? Zasebna lastnina: železnice v Angliji, najdražje in slabo delujoče, energetski sistem Kalifornija, razpad sistema. Ali na drugi strani država in njeno pogosto slabo upravljanje strateških panog ali virov v državni lasti. Vode, ki je trenutno top tema v Sloveniji, se ne dotikam, čeprav sem sam absolutno proti privatizaciji le-te, kar pa ni nujno enačiti z državnim upravljanjem. Na kratko, treba je razlikovati med upravljanjem, lastnino in efektivnim nadzorom.

Zakaj država ni izkoristila svoje opcije v SIJ in prodala deleža, ko je to bilo še možno, pa bi morali vprašati odgovorne in jih seveda vprašati kakšna bo njihova odgovornost. Večinski lastnik SIJ je ravnal smotrno, država pa na način ki kaže, da ji upravljanje premoženja povzroča sistemski in filozofski problem, ker ne razume koncepta premoženja in lastništva, kot nekaj kar naj se plemeniti, temveč kot nekaj kar imaš v roki in tudi če le-to ni vredno nič in ti povzroča predvsem stroške. Zelo “gruntarska” filozofija koncepta državnega premoženja, kar kaže na to, da nam manjka predvsem vizije. Strinjam se s tvojo izjavo v Odmevih. Če povzamem: osnoven problem večjega dela politike je, da nima ekonomskih znanj in dela zato po občutku. Rezultati so vidni. Zanimivo je, da so ravno danes objavili članek, kjer na drugi strani sveta predsednici uprave Yahoo-ja Marissi Mayer očitajo, da dela preveč na podlagi številk in premalo na podlagi občutka. No, v Googlu je naveden sistem deloval, pri Yahoo-ju pa se ja zataknilo, ko se je odločila, da bo ukinila delo na domu. Vsaka podobnost z miselnostjo v Sloveniji je zgolj naključna. Zakaj je ukinila navedeno delo na domu? Številke so ji namreč povedale, da se zelo veliko delavcev sploh ne prijavlja v interni IT sistem in da se je torej vzpostavilo vprašanje, kaj in koliko sploh delajo. No, hitro ji je bilo očitano, da je določene stvari včasih treba gledati malce bolj po občutku in se morda malce manj zanašati zgolj na številke.

Kar se tiče sanacije bank in prodaje nasedlih družb, ki so v imetništvu bank: pravno gledano, v Ustavi ne vidim nikjer zapisano, da bi morali državljani ali država kriti za neumnosti bank. Tega ne vidim niti v pogodbi EU. Vsak krije svoje neumnosti in naj banka pač propade, država pa krije državljanom nujen delež, za katerega jim daje jamstvo in če je v strateškem interesu, naj država ustanovi novo banko. Stare niti ne potrebujemo v tem primeru, ker je ni več, ker je propadla. Tako kot težko in le redko kupim nacionalni interes, težko kupim tudi strateški interes v nacionalnem reševanju nasedlih neumnosti bank, še posebej, če se te ponavljajo.

Je pa seveda legitimno in za razmišljanje bistveno zadnje vprašanje v prispevku g. Kordeža. Kadar sami namreč ne pristajamo na nacionalni interes, kupci, ki kupujejo naše stvari, pa jih morda ob tem kupujejo prav zaradi njihovih strateških interesov in torej prosti trg ne deluje, temveč rešujejo s tem posledično nasedle investicije svojih držav, nacionalnih industrij ali celo njihove tajkune. Kaj nam je storiti v takem primeru? Na primer s prodajo potencialno posredno rešujemo Agrokor, ali pa morda njihovo dobavno verigo, ali pa morda banko, ki je sfinancirala večji del dolga navedene trgovine  in posledično države, od koder prihaja kupec in banka. V kolikor so države lastniško udeležene ali pa je preživetje določene panoge v državi, družbe ali banke zaradi drugih razlogov v nacionalnem interesu države, pa čeprav morda samo posredno. V primeru, če naši organi pri tem ne bodo delovali ustrezno, beri – upaj da bodo opravljali svojo delo strokovno in hitro in da bodo razumeli kaj se dogaja, in če ne bodo zagotovili delovanja družb v skladu z ekonomsko logiko, potem nas čaka zelo resen problem.

Da poenostavim. Kdo lahko prepreči Fructalu, da ne kupi vseh breskev v Srbiji, ali Eti Kamnik, da ne ustavi proizvodnje in je preseli v Srbijo ali Hrvaško, tu pa proda parcele ali zgradi bloke, ali pa, da Mercator vrže vse proizvode določenih podjetij ven, ker bo kupovalo robo dobaviteljev, ki so v lasti lastnika Agrokorja? Kdo lahko garantira, da Hrvaška država ni z banko podpisala sporazuma, da gre z različnimi bolj ali manj javnimi ukrepi v pomoč banki ali njeni lastnici, torej neki tuji državi, če se zagotovi 10 ali 15 let kupovanja surovin pri njihovih dobaviteljih in če obstaja »gentleman« sporazum, da pristojne institucije v dotični državi vsa ta leta ne bodo preverjala vprašanj konkurence? Nekaj je vprašanje ekonomske logike dveh subjektov, ki med seboj sklepata posel, drugo pa je, ko v izračun ekonomske upravičenosti vnesemo interese tretje osebe, še posebej če so nam kot družbi ali organom, ki nadzorujejo delovanje trga, nepoznani ali celo nerazumljivi. Neznani kriteriji namreč mednarodno pravno niso nujno nezakoniti, čeprav so stališča naše države lahko škodljivi, ob tem pa lahko potencialno koristijo eni ali več drugim državam. Če se tu ustavimo ob tem, da je namen zgolj ekonomski interes držav in ne strateški vpliv na gospodarstvo določene države in posledično posredna kontrola le-te.

Tu pa se sedaj vzpostavi bistveno vprašanje. Kdo so strateški kupci in ali lahko dobimo kupce, ki bodo v Sloveniji tudi proizvajali, ne pa z nakupom podjetij kupili predvsem trg, proizvodne zmogljivosti pa prenesli v države z manj reda in cenejšimi vstopnimi stroški in kaj je dejanski namen posla, ki se sklepa. To pa je del, kjer bi se morali vsi skupaj zamisliti, še posebej če obstaja utemeljen sum, da družbe ne bodo delovale po ekonomski logiki, ampak v interesu varovanja druge države (dobavne mreže – Hrvaška, banka -Italija). Zakon o gospodarskih družbah namreč izrecno določa, da mora gospodarska družba delovati v interesu gospodarske družbe, nikjer pa zakon ne omenja interesa države, kjer se družba nahaja. Kapital ne pozna domoljubja, temveč samo koristi. Ob tem bi prav rad videl korenjaka, ki bi sprožil spor zoper lastnika iz Hrvaške, ki bi se internacionaliziral in kjer bi v mednarodnih organizacijah, Hrvaška in Italija v tistem trenutku takoj začeli s pritiskom na vse možne mednarodne organizacije, z namenom zaščite svojih interesov. Ob tem pustimo ob strani, da mi ni jasno kaj naj bi bila pravna podlaga za takšen spor. Varovanje nacionalnega interesa Republike Slovenije? Po domače: Uspeh kakršnegakoli postopka, tudi če bi našli neko pravno utemeljitev, je verjetno zaradi naše majhnosti vnaprej obsojen na minimalne možnosti uspeha. Zgodovina kompromisov z Italijo in težavnost reševanja odprtih vprašanj s Hrvaško namreč ni nekaj fiktivnega in teoretičnega, temveč že znana zgodba, kjer Slovenci običajno nimamo veliko zaveznikov, če pa so posredi še ekonomski interesi oziroma predvsem večji trgi, pa nam je že vnaprej lahko dokaj natančno jasno kakšen bo razplet zgodbe. Demokracija in pravice v mednarodnih odnosih so namreč običajno korelat potencialne absolutne kupne moči. Kje smo Slovenci na zemljevidu ekonomske uspešnosti in kam plujemo, pa si zelo nazorno opisal v večjem številu zadnjih blogov.

Igra torej ni enostavna in enoznačna.

Ključno vprašanje ob vsem zapisanem je, ali večini naših politikov nese tako daleč in če se znajo iti to igro?

Da zaključim: Kako se boriti proti ukrepom, kjer je čez cel posel z velikimi črkami napisano, varujemo nacionalni interes tretje države, na račun naše države in če Slovenija in njeni organi dejansko ne izvajajo efektivne suverenosti? EU ni tako enakopravna in prosta kot se morda zdi na prvi pogled in trg ne deluje optimalno in pristojni organi EU morda niso ali ne bodo tako zavzeti, ko gre za neke večje oziroma širše interese. To je tisti del, ki se ga malce bojim. Prodaja premoženja da, reševanje nastale situacije absolutno, gospodarno ravnanje – nuja, kontrola lastnikov pa – vprašanje je kako naj Republika Slovenija v mednarodnem okolju in ob pomanjkanju ustreznega znanja in vizije v praksi dejansko efektivno izvaja lastniški nadzor in učinkovito »strateško« upravljanje. To je tisto kar me skrbi, ob siceršnjem strinjanju, da je treba stvari ali prodati, v vsakem primeru pa predvsem boljše upravljati.

Posted in Mis-mal | Tagged , , , , | Leave a comment

POGODBA O VZAJEMNEM VAROVANJU IN NERAZKRIVANJU ZAUPNIH PODATKOV

Vzorec pogodbe za namen študijske skupine YES Start .

Avtor: dr. Jurij Žurej, MBA, Institute ICDR

Disclaimer: Navedena pogodba o vzajemnem varovanju in nerazkrivanju zaupnih podatkov bi morala pokriti večji del vaših potreb, kljub temu pa morate paziti na specifike posameznega primera v katerem se boste znašli. Za namen uporabe za projekte, ki jih vodijo udeleženci znotraj skupine YES Start je uporaba brezplačna, za ostale potencialne uporabnike se pogoji uporabe dogovorijo na info@icdr.eu 

                                                                                                                                                                                

POGODBA O VZAJEMNEM VAROVANJU

IN

NERAZKRIVANJU ZAUPNIH PODATKOV

sklenjena med:

  1. Ime družbe/ in priimek, naslov: ulica, kraj, pošta, EMŠO, DŠ, ID …… (v nadaljevanju ………………)

     in

  • 2. Ime družbe/ in priimek, naslov: ulica, kraj, pošta, EMŠO, DŠ, ID …… (v nadaljevanju ………………)

 

Obe pogodbeni stranki sta lahko ali Prevzemnik ali Prenosnik, odvisno od tega kdo sprejema oziroma razkriva Informacije.

I.

 Pogodbeni stranki uvodoma ugotavljata:

  • da je družba……………., katere namen delovanja je,……………………;

 

  1. da je družba/oseba……., katere namen delovanja je………………………;
  2. da med pogodbenima strankama obstoji interes poslovnega sodelovanja;
  3. da tekom razgovorov in/ali tekom običajnega poslovnega sodelovanja med pogodbenima strankam lahko vsaka od strank razkrije, ali pa so pri poslovnem sodelovanju razkrite, nasprotni stranki določene informacije ali podatki, za katere se lahko meni, da so last prve stranke ali je njihova vsebina zaupne narave, ali za katere veljavna zakonodaja določa, da so zaupne narave;
  4. podatki ali informacije so lahko kakršnakoli vsebina, ki se prenese v kakršnikoli komunikaciji in se uporabljajo kot enoten pojem za vse vsebine, ki so bile ali so predmet komunikacije.

II.

Predmet te pogodbe je dogovor o nerazkrivanju in vzajemnem varovanju informacij, podatkov in skrivnosti Prenosnika ali z njegove strani posredovanih informacij (v nadaljevanju »Zaupni podatki«, kot so definirani) s strani Prevzemnika nepooblaščenim osebam, kar vključuje tudi nepooblaščene zaposlene Prevzemnika, ki nimajo neposrednega interesa oziroma ne sodelujejo pri obravnavanju informacij, oz. nepooblaščenim organizacijam (v nadaljevanju »Nepooblaščene osebe«);

III.

Namen pogodbenih strank je preprečitev občutne škode, ki bi Prenosniku lahko nastala v primeru razkritja podatkov iz te pogodbe Nepooblaščenim osebam, ali preprečitev kršenja veljavne zakonodaje, ki preprečujejo razkritje zaupnih podatkov.

IV.

Za »Zaupne podatke«, kateri imajo naravo poslovne skrivnosti ali predstavljajo kakršnokoli skrivnost ali zaupen podatek, štejejo vsakršni podatki (tako med drugim, vendar ne omejeno na: osebne podatke, informacije, tehnične podatke, osnutke, skice, slike, specifikacije, standarde, navodila za uporabo, konstrukcije, poročila, obrazce, procese, sezname, patente, zaščitne znake, poslovne skrivnosti, odkritja, ideje, koncepte, znanja, tehnike, tržne načrte, cilje, prodajne podatke, promet, dobiček, računalniške programe, programsko opremo, zbirke podatkov in dokumentacijo programske opreme, podatke, ki vsebujejo informacije, znanje, podatke finančne, cenovne ali marketinške narave, ki se nanašajo na poslovne operacije stranke in druge tehnične, finančne ali poslovne informacije Prenosnika, ki razkriva podatke, ali ki zadevajo sedanje ali bodoče medsebojno sodelovanje med Prenosnikom in Prevzemnikom), posredovani v kakršnikoli obliki in načinu: ustno ali pisno: kodirano, grafično ali v drugi otipljivi obliki, vključno s kakršno koli elektronsko, magnetno ali optično obliko, materializirani v obliki dokumentov, programske opreme, promocijskega in predstavitvenega materiala, opreme ter pilotnih projektov in nematerializirani, kadar so predstavljeni ustno in identificirani kot zaupni.

V.

Podatki se izrecno opredelijo kot zaupni z oznako zaupno ali z oznako, ki kaže na zaupnost teh podatkov.

Zaupni podatki so lahko označeni kot zaupni takoj ob razkritju ali kasneje.

Kot zaupni veljajo tudi tisti podatki, ki niso označeni izrecno kot zaupni ali niso označeni z oznako, ki kaže na zaupnost teh podatkov, a je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba ali če iz veljavne zakonodaje izhaja, da bi z razkritjem ali nezakonitim upravljanjem podatkov kršili veljavno zakonodajo.

VI.

Določila te pogodbe veljajo tudi za Zaupne podatke, ki sta jih pogodbeni stranki pridobili pred dnem podpisa te pogodbe.

VII.

Pogodba ne velja za naslednje podatke, četudi imajo naravo zaupnosti:

  • podatki, posredovani Prevzemniku s strani tretje osebe, ki ob posredovanju teh zaupnih podatkov ni kršila nobenih lastnih obveznosti ali dogovorov o zaupnosti, oziroma je tretja oseba ob razkritju podatkov Prevzemniku izkazala, da je ne veže nobena obveznost ali dogovor o zaupnosti;
  • podatki, ki so ali bodo postali dostopni širši javnosti, neodvisno od Prevzemnika, kot je na primer z dejanji Prenosnika, ali z zakonitimi dejanji Prevzemnika, Prenosnika ali tretjih ali dejanji na podlagi te pogodbe ali veljavne pogodbe v skladu z načeli ustreznega razmerja veljavnosti med pogodbami;
  • podatki, ki jih je Prevzemnik pridobil neodvisno od Prenosnika in ne izhajajo iz kateregakoli Zaupnega podatka, zaupanega ob sklenitvi te pogodbe;
  • podatki za katere je Prevzemnik od Prenosnika pridobil pisno soglasje za njihovo razkritje ali spremembo statusa zaupnosti;
  • podatki, ki jih je Prevzemnik neodvisno razvil sam ali so bili zanj razviti zanj ali mu posredovani s strani tretje osebe ali podružnice, če tretja oseba nikoli ni imela kakor koli dostopa do zaupnih podatkov prevzemnika, katere bi bila dolžna varovati.

Za podatke v smislu te pogodbe se ne štejejo podatki, ki so javni.

Zahteva za varstvo Zaupnih podatkov iz te pogodbe preneha z dnem, ko ti ali del teh podatkov postanejo javni v skladu s podpisano pogodbo ali veljavno zakonodajo.

 VIII.

Za potrebe ugotavljanja skupnega interesa v fazi predstavitve možnosti poslovnega sodelovanja, pogajanj in izvajanja sklenjenih pogodb in drugih sporazumov ter ostalega poslovnega sodelovanja, bo Prenosnik Prevzemniku razkril Zaupne podatke, ki so po svoji naravi poslovna skrivnost Prenosnika ali pa so drugače opredeljeni kot zaupni podatki in so v posesti ali pod nadzorom Prenosnika.

Prevzemnik se zavezuje v času trajanja pogajanj in/ali ostalega poslovnega sodelovanja ter še sedem let po koncu poslovnega sodelovanja ohraniti zaupnost Zaupnih podatkov, ki jih bo dobil od Prenosnika, in se zavezuje, da jih ne bo razkril Nepooblaščeni osebi in jih ne bo uporabil na noben način, razen kot je dogovorjeno s to pogodbo, ter jih bo zaščitil s takšno stopnjo skrbnosti kot jo uporablja za lastne zaupne informacije, ki so podobne narave kot s to pogodbo določeni Zaupni podatki.

IX.

Prevzemnik se zaveže Zaupne podatke, ki jih pridobi na podlagi predmetne pogodbe, varovati kot dober gospodar in bo zagotovil, da bodo tisti, katerim na podlagi te pogodbe sme posredovati te podatke ali jih z njimi seznaniti, ustrezno ščitili posredovane podatke in da bodo seznanjeni z njihovo zaupnostjo.

Obveze te pogodbe zavezujejo tudi njih.

Podatke, ki so predmet varstva, Prevzemnik ne sme brez predhodnega pisnega soglasja Prenosnika razkriti Nepooblaščenim osebam.

Razkritje podatkov pomeni vsak prenos, distribucijo oziroma objavo ali napraviti javno, ter vsako drugo obliko prenosa Zaupnih podatkov, ki so predmet te pogodbe nepooblaščeni/m osebi/am.

X.

 Prenosnik bo omejil dostop do Zaupnih podatkov :

  •  
  • zgolj na zaposlene, ki jih morajo zaradi svojega dela poznati in so hkrati seznanjeni z vsebino te pogodbe ter so obvezani ravnati v skladu z njenimi določili, v skladu s posebno pogodbo, osebno pisno izjavo, internimi pravilniki delodajalca ali drugimi primernimi metodami, in Informacije ne bodo razkril kateri koli tretji osebi;
  • zgolj na podizvajalce, svetovalce, agente in podobne osebe, ki jih zaradi svojega dela morajo nujno poznati ali jih prejeti, in jih ne bo razkril, ne da bi in dokler ne bo s takšno osebo ali osebami imel veljavno sklenjeno ustrezno pogodbe o zaupnosti informacij, ki določa vsebinsko in procesno enake pogoje, kot so vsebovani v tej pogodbi;
  • in druge osebe za katere je tako izrecno pisno dogovorjeno.

 XI.

Prevzemnik bo takoj obvestil Prenosnika o morebitnem primeru, da je nepooblaščena oseba pridobila Zaupne podatke in bo po svojih najboljših močeh sodeloval s Prenosnikom pri uveljavljanju pravic proti nepooblaščeni osebi.

XII.

Prevzemnik bo takoj informativno in v naprej obvestil Prenosnika v primeru, če bi Prevzemniki lahko bil prisiljen razkriti ali bi, zaradi prisilnih ukrepov, mnenja ali odredbe sodišča, zahtev zakonodaje, pravnih, administrativnih ali državnih uredb ali drugače predpisanih postopkov, moral razkriti katerokoli Informacijo, posredovano s strani Prenosnika, tako da lahko Prenosnik uveljavlja vsa veljavna pravna sredstva za zaščito informacij, ki jih je na kakršenkoli način posredoval ali dal v vednost prevzemniku informacije in / ali odpovedni sporazum za to pogodbo z vračilom in/ali uničenjem vseh Informacij skladno z določili te pogodbe, preden bi te morale biti razkrite. Prevzemnik se obvezuje sodelovati s Prenosnikom v zvezi z uveljavljanje zakonitih sredstev za zaščito informacij ali drugega sredstva, ki bi ga Prenosnik lahko zahteval.

XIII.

Zaupni podatki se lahko uporabljajo samo za namene in v obsegu poslovnega sodelovanja, na podlagi katerega je bila sklenjena ta pogodba.

Prevzemnik informacij ne bo kopiral ali drugače razmnoževal ali zavedno omogočil njihovo kopiranje ali drugačno razmnoževanje ali jih napravil dostopne osebam, ki nimajo ustrezne podlage ali upravičenja, da pridobijo ali izvedo za take informacije, brez Prenosnikove vnaprejšnje pisne odobritve.

XIV.

Vsi Zaupni podatki, ki jih Prenosnik posreduje Prevzemniku, bodisi v celoti ali samo delno, ostanejo v lasti Prenosnika.

Vse pravice na zaupnih podatkih, ki so predmet te pogodbe, ostanejo izključno Prenosniku.

Nobena določba te pogodbe ne pomeni dovoljenja ali avtorske pravice ali podelitve pravic uporabe oz. licence in drugih pravic Prevzemniku iz podatkov, na podatkih ali na podlagi podatkov.

Prevzemnik se zavezuje, da ne bo izpodbijal lastništva ali drugih pravic nad Zaupnimi podatki Prenosnika.

XV.

V primeru, da bi Prevzemnik kateri koli posredovani Zaupni podatek uporabil pri oblikovanju, izumu, napravi, procesu, produktu, invenciji, inovaciji, znamki, modelu, geografski označbi, storitvi ali za kakršenkoli drug namen, ki ima ali bi lahko imel premoženjsko protivrednost, v nasprotju z določili te pogodbe, Prevzemnik pripoznava in se strinja, da se vse materialne avtorske in sorodne pravice in/ali ostale pravice intelektualne lastnine ali druge pravice prenesejo na Prenosnika. Prevzemnik bo Prenosnika obvestil o oblikovanju oziroma razvoju izuma, naprave, procesa, produkta ali storitve, ki je predmet te pogodbe.

Prevzemnik bo, na stroške Prenosnika, opravil vsa dejanja in priskrbel vse dokumente, ki so potrebni za prenos avtorskih in sorodnih pravic in/ali pravic intelektualne lastnine ali drugih pravic iz tega člena na Prenosnika.

XVI.

Dolžnost varovanja Zaupnih podatkov ne preneha tudi v primeru, da od pogajanj oz. izvajanja sklenjenih pogodb odstopi katera koli pogodbena stranka iz kakršnegakoli razloga.

V primeru prenehanja poslovnega sodelovanja oz. odstopa od poslovnih dogovorov ali pogajanj, je Prevzemnik dolžan vrniti nemudoma drugi pogodbeni stranki vso materializirano dokumentacijo, najkasneje pa je dolžan to storiti v roku treh dni od prejema pisne zahteve Prenosnika.

Na Prenosnikovo pisno zahtevo bo Prevzemnik nemudoma vrnil katero koli in vsako Informacijo skupaj z vsemi kopijami, variacijami ali izpeljankami, odobrenimi ali ne odobrenimi s strani Prenosnika, in/ali dostavil pisno zagotovilo zastopnika družbe, ki je za zastopanje vpisan v sodnem registru, da so uničeni vsi zaznamki, opombe, analize, poročila, vrednotenja in preračunavanja ali drugi dokumenti ali podatki izdelani, razviti, spremenjeni ali drugače ustvarjeni s strani Prevzemnika ali na zahtevo Prevzemnika, in ki vsebujejo Informacije ali izhajajo iz njih.

XVII.

Pogodbeni stranki se strinjata, da sklenitev te pogodbe ne obvezuje katere koli pogodbene stranke k nadaljnjim pogovorom, nadaljnjim pogajanjem oz. k sklepanju kakršnega koli poslovnega dogovora.

Nadalje se pogodbeni stranki strinjata, da sklenitev te pogodbe ne vzpostavlja nobenih obveznosti, razen obveznosti, ki eksplicitno izhajajo iz te pogodbe. Obveznosti iz te pogodbe bodo veljale tudi za pravne naslednike pogodbenih strank.

V primerih, ki jih ne urejajo predhodne določbe ali zgornji odstavek, pravice, interesi in obveze obeh strank ne bodo dodeljene ali prenesene na tretjega, v celoti ali deloma, brez vnaprejšnje pisne odobritve druge stranke.

XVIII.

Noben neuspeh, neizpolnitev ali zamuda pri izvrševanju katerekoli pravice Prenosnika iz te pogodbe more učinkovati kot odpoved Prenosnika katerikoli od teh pravic, niti ne pomeni, da se Prenosnik odpoveduje katerikoli od teh pravic. Takšne razmere ne dajejo Prevzemniku pravice, da obveznosti in pogojev, določenih s to pogodbo, ne izpolnjuje.

XIX.

Prevzemnik se zaveda, da bi kršitev določb te pogodbe pomenila nepopravljivo škodo Prenosniku. Zato ima Prenosnik v primeru kršitev pravico uveljavljati sodno varstvo, s katerim od Prevzemnika zahteva, naj takoj preneha z potencialnimi in dejanskimi kršitvami te pogodbe.

Poleg tega je Prevzemnik v primeru kršitve določb te pogodbe dolžan plačati Prenosniku ……………EUR pogodbene kazni in plačati odškodnino za vsako materialno in nematerialno škodo, ki nastane zaradi njegovega prepovedanega ravnanja in povrniti vse neupravičeno pridobljene koristi.

Prevzemnik s podpisom te pogodbe tudi priznava, da je seznanjen z načini in standardi varovanja zaupnih podatkov in da se je seznanjen, da ima kakršnokoli ravnanje v nasprotju z določili te pogodbe za posledico lahko kazensko odgovornost kršitelja.

XX.

V primeru, da so katere od določb te pogodbe v nasprotju z vsakokrat veljavnimi predpisi, se te določbe ločijo od tega dogovora in postanejo neveljavne. Preostale določbe so veljavne in obvezujoče. Neveljavne oz. neizvršljive določbe bosta stranki razlagali tako, da se bo varovala zaupnost Zaupnih podatkov. Katerakoli stranka pogodbe je dolžna drugo stranko pogodbe v takem primeru obvestiti in zahtevati soglasje za razkritje takega podatka ali pa jih obvestiti o razkritju na podlagi zahteve pristojnega organa.

Kakršna koli sprememba te pogodbe je veljavna le, če je napisana v obliki aneksa in je podpisana s strani obeh pogodbenih strank.

Pogodbeni stranki sta soglasni, da bosta eventualne spore iz te pogodbe reševali sporazumno. Če sporazumna rešitev spora ne bi bila mogoča, pogodbeni stranki dogovorita krajevno pristojnost Okrožnega sodišča v Ljubljani.

XXI.

Ta pogodba začne veljati z dnem podpisa obeh strank in je sestavljena v dveh enakih izvodih, od katerih vsaka pogodbena stranka prejme en izvod.

…………….(kraj), dne …………………                          ……………..(kraj), dne………………

Družba                                                                               Družba

Direktor/ica                                                                        Direktor/ica

………………………………….                                    ……………………………………

………………………………….                                    …………………………………….

PRILOGA/E: Zapisnik oziroma protokol o tem katere dokumente, informacije sta si stranki te pogodbe razkrila med seboj in kraj in datum in podpis vseh udeleženih oseb in njihove funkcije v posameznem dejanju razkrivanja informacij.

Posted in Consultancy | Tagged , , , | Leave a comment

DOSTOJANSTVENA SMRT ŽIVALI V IMENU POTROŠNIŠTVA?

V zadnjem času sem videl tri prispevke o potrošništvu in posledicah za živali, ki ne potrebujejo komentarjev, jih je pa po mojem nujno videti.

Sam jem in sem jedel marsikaj. Kar me je vzpodbudilo, da objavim te filme je dejstvo, da menim, da ni absolutno nobene potrebe, da se živali očitno namerno ali brez oziranja na bolečino muči, pa naj bo to v interesu dobička, užitka, ali česarkoli že.

La surconsommation


MIDWAY trailer – avtor Chris Jordan

“Nobody touch the DOG” Public Petition to save DOGS in China

Sam se ne opredeljujem vrednostno do tega kaj naj se bi jedlo in kaj ne, saj sem dobil svojo lekcijo glede tega, da je zajec domača žival, morski prašiček pa hrana, da je pufin pač kura, ki živi na Islandiji na prostem, zame pa je bil po mojem mnenju ena vrsta pingvina, torej luštna žival iz risank, ne pa hrana, da je lisica v eni izmed obiskanih držav pač hrana in da pasje klobase jedo čisto legalno samo 500 km od nas v zahodni EU, da ne govorim o golobih v elitni restavraciji v Londonu.

Bistvo vsega zapisanega namreč ni v tem kaj jemo, ker se lahko ob tej razpravi hitro skregamo in se začnemo prepričevati kaj je prav in kaj ne in  ne upoštevamo ob tem različnih kultur in okolij in dejstva, da tudi sami jemo za določene kulture popolnoma nesprejemljive stvari.

Moj namen je namreč nekaj drugega.

Sprašujem se namreč, ali lahko ob spoštovanju dejstva, da ljudje jedo/mo vse mogoče, vzpostavimo kakšne bolj enotne standarde ravnanja z živimi bitji in ali imajo živali pri tem kakršnokoli pravico do nekega »živalskega« dostojanstva. In kar je bistveno, ali smo se pripravljeni nato tega tudi držati, ali pa brez slabe vesti veselo zagrizemo v piščanca ali ribo in popijemo plastenko hladne pijače, ki nam morda po nesreči uide z jadrnice v morje. Ali se kdaj ko jemo in ustvarjamo smeti o čemerkoli sprašujemo ali pa se ne sprašujemo preveč, ker kot pravijo: kar ne veš ne boli.


Posted in Mis-mal | Tagged , | Leave a comment